Skrb zase, Splošno

Česa je pa tebe najbolj strah?

Živjo!

Vprašam kar direkt. Te je non stop nečesa STRAH? Stalno premlevaš in te skrbi nešteto in ena stvar? Ovira te preteklost, strah te je prihodnosti in sploh ne veš, kaj je s teboj »narobe«, da se slabo počutiš?

Dan mine, kot bi mignil in sploh se ne zavedaš, kaj se je večino časa v dnevu dogajalo. Tako kot včeraj si non stop letala okrog in reševala tisoč in eno stvar. In se ob tem seveda »tolažila«, da jutri/drug teden/drugo leto/ko otroci zrastejo, bo pa bolje…

Brez panike! Vse mame smo take. Mogoče še nisi nikoli »strukturirano« razmišljala o strahu, jaz do sedaj tudi ne, a se mi zdi strah zelo pomembna “ovira” za srečno življenje.

Namensko pišem tale blog v trenutku, ko bi ga najraje »jutri« ali kdaj, ko bom boljše volje. Vsa prehlajena, po izredno napornem tednu, v času, ko bi lahko zdolgočaseno zlagala posodo in ravnala cunje. Želim pokazati, da je v dnevu treba enkrat prekiniti z rutinskimi opravili in vsak dan narediti kaj prijetnega. Evo, me pisanje že sprošča…

Nikoli ne boš imela vsega narejenega, kar si zadaš!

Zakaj danes o strahu? Sem prepričana, da je tudi tale prehlad posledica dogodkov, ki so se mi zgodili in vsi so bili povezani s temeljnimi strahovi, ki jih imamo v življenju.

Pišem jih po sosledju dogodkov in ne po “prioriteti”.

STRAH PRED IZGUBO FINANČNE VARNOSTI

Če me še nikoli nisi »zapazila« na spletu, naj povem, da sem se leta 2014 pridružila možu v družinskem podjetju. V času največje krize v gospodarstvu sva sprejela težko odločitev in se podala v panogo, za katero je bilo značilno pomanjkanje naročil in katastrofalna plačilna disciplina. Danes se stanje sicer počasi izboljšuje, a dejstvo, da moram vsak mesec poskrbeti za plače svojih zaposlenih, ob splošni miselnosti, da so gradbinci itak zlatarji in se jih “praviloma” ne plačuje v celoti, meni povzroča velik strah. Delaš, delaš, delaš in mnogokrat na koncu samo upaš, da bo kdo plačal na valuto. Da ne razlagam, da potem ti ne moreš poravnati svojih obveznosti…

Prejšnji teden smo bili 15. v mesecu in spet je  bila, kot vsak zimski čas, borba za plačila, da sva zagotovila sebi in zaposlenim mesečno plačo. Strah pred nezmožnostjo plačevanja svojih obveznosti je zame eden največjih v življenju. Predvsem zato, ker so od tebe odvisni tudi zaposleni.

Razumem vsako mamo, ki je brezposelna in ne ve, kje in kako bo dobila službo in denar, kako bo poravnala položnice, preživljala družino in zagotovila otrokom vsaj osnovne potrebe. Strah je v tem primeru upravičen. Težko svetujem karkoli drugega kot vztrajati v iskanju službe in zaupati, da bo uspelo.

Obstaja pa tudi neupravičen strah, ki te ovira, da bi si zagotovila kakšno malenkost ali doživetje. Namensko sem uporabila besedo »zagotovila«, ker beseda »privoščila« marsikatero mamo zablokira takoj. Vzgojena tako, da si ne sme nič privoščiti, ker ni denarja. (Tudi jaz spadam med te vzgojne metode). V tem primeru denar je, a si pač nič ne privoščiš, ker te je STRAH, da boš nekoč brez denarja. Tu je rešitev zavedanje, da finančno si varna, a moraš poskrbeti za ustrezno ravnanje z denarjem. O tem kdaj drugič…razčisti si torej, kateri strah te tukaj napada! Premaguj ta strah z nadzorom nad financami in rednim nagrajevanjem za svoje delo.

STRAH PRED TEM, DA SI SLABA MAMA

To je naš običajen strah, zato tudi tako »letamo« okrog otrok in hočemo biti super mame-ljubeče, razumne, vedno skulirane…

No, moj strah s tega področja se mi je uresničil prejšnji teden. Tik pred odhodom sina v tujino na nogometni turnir sem ugotovila, da nisem poskrbela za podaljšanje osebne izkaznice. Ostal je doma, kako sva oba jokala si pa lahko sama predstavljaš. Razočaraš otroka na celi liniji. Sebe pa še bolj. Opravičila sem se mu in poskrbela, da iz principa ni ostal doma, temveč sva dobila osebno naslednji dan in šla skupaj na turnir. Še mož je šel zraven in imeli smo lep izlet. Nihče sina ni obsojal ali se norčeval iz njega, midva pa sva se naučila, da tudi mame delamo napake, da se opravičimo in da nobena napaka ni »konec sveta«. Naj na tem mestu omenim, da je bil kasneje izžreban v nagradni igri in si je lahko skupaj z mano in bratom ogledal trening slovenske nogometne reprezentance ter dobil vse njihove avtograme. Podpisana žoga naju bo vedno spominjala na ta dogodek. Sam je po joku rekel, da je vse za nekaj dobro.

Pomembno je torej, da spustiš merila, kakšna mama moraš biti. Vse smo utrujene (te muči pomanjkanje spanca?), imamo preveč stvari, se sekiramo za otroke, jim želimo najboljše pogoje za življenje, optimalno prehranjevanje in gibanje, ustrezno izobrazbo ter čim manj ekranov in slabih vplivov iz okolice. Kup zahtev do sebe in otrok. Je treba?

Vprašaj se, kaj pa ti misliš o vsem tem? Kaj so pa tvoje meje? Kakšna je zate dobra mama? Kaj je pri vzgoji pomembno in kaj ne? Več stvari si boš razčistila, manj te bo strah, da si slaba mama.

Prijela sem se za glavo, ko sem na FB zasledila skrb ene od mamic, da babica njeni hčerki skriva črno barvo, da je ne bi preveč uporabljala in s tem padla v depresijo. Bog nam pomagaj, kje je stara kmečka pamet? Invalide psihote delamo že od začetka. Ne vem, verjetno sem doživela toliko težkih stvari, da imam bolj sproščen pogled na vzgojo. Svet je res ponorel. Namesto da se opiraš na 127 komentarjev svojega vprašanja na FB, vklopi možgane in se vprašaj, kaj pa sama misliš. Zastavljamo milijon vprašanj, imamo pa le kup tegob in strahov, ker iščemo odgovore povsod samo pri sebi ne. Imej svoje mnenje, ki te pomirja in se ne naslanjaj na vsako izjavo, ki jo najdeš na spletu.

STRAH PRED SMRTJO

Isti dan, ko sva sina peljala na turnir, je zvečer v bolnici umrla moževa babica, prababica otrok. Živeli smo na istem dvorišču in spremljali njeno staranje. Umiritev ob morju istega dne mi je pomagala, da sem novico sprejela mirno, kot del življenja. Sin pa tudi.

Zagotovo se v vsakem človeku globoko v podzavesti skriva strah pred nenadno izgubo ali boleznijo partnerja, otrok, staršev…prav zaradi tega ne živimo sproščeno, temveč v stalni »pripravljenosti«, da se bo kaj zgodilo. Tega mnogi ne bodo priznali, sem pa prepričana, da je to eden od razlogov, zakaj toliko depresij in psihičnih težav v svetu. Strah pred tem, da bo (kdo) umrl.

Rešitev vidim v večjem zaupanju v Življenje in vsakodnevnem izražanjem hvaležnosti zase in za ljudi, ki so ob nas.

STRAH PRED LOČITVIJO IN OSAMLJENOSTJO

Mame smo večina časa obkrožene z otroki in redkokdaj imamo mir. Kot posledica hitrega načina življenja in nenehne skrbi za otroke pa se v marsikateri partnerski odnos prikrade osamljenost, nerazumljenost in odtujenost. Vse kot posledica raznih strahov o »neustreznosti«, pomanjkanju iskrenega pogovora ter prevelikem pričakovanju partnerjeve podpore in pomoči. Ženske smo hitro prizadete, če ni vse po naše. Kar priznajmo. Pričakujemo partnerjevo pomoč kljub napornim službam, razumevanje in pogovor ob vsakem času ter več objemov in pozornosti. Ker je tega vedno manj, postajamo apatične, jezne in razdražljive. Hitro se prikrade strah pred zapuščenostjo in ločitvijo. Tega strahu jaz sicer ne poznam, večkrat pa preberem stiske mamic, ki so pojavijo kmalu po porodih.

V letih starševstva in partnerstva pride do obdobij večjih telesnih in psihičnih naporov tako za mame (nespečnost, stalna pozornost, animacije, varstva, šolske in obšolske obveznosti) kot odgovornost za preživljanje družine s strani mož (in tudi zaposlenih mam, da nas ne pozabim). Prihaja do nepotrebnih konfliktov, ker si ne damo časa za razmislek, za pogovor o dejanskih skrbeh in življenjskih vprašanjih (ne kaj bo kdo oblekel in kdo vozi na treninge), premalo je skupnega gibanja v naravi in sproščenih skupnih dejavnosti. Gotovo pomaga tudi konflikt, če se s tem razrešijo skrbi in zamere. Naj bo na spoštljiv način.

Mislim, da strah pred ločitvijo ali pred življenjem v slabem zakonu izzveni, če delamo za dober odnos, smo med seboj spoštljivi, ljubeči, razumni v naših slabostih, se sprejemamo in si pomagamo. Mnogo knjig obstaja o lepih odnosih. Samo ne kompliciraj in ne delaj iz muhe slona. Tudi mož je utrujen in pusti, da ti pomaga po svoje. Ti pa nazaj😊.

STRAH PRED BOLEZNIJO

Ko takole nepretrgoma v dnevu hitim od ene do druge dejavnosti, dlje časa, se seveda začnemo slabše počutiti. Mene je po takem tednu napadel hud prehlad. Nič čudnega.

Premalo pijemo, jemo tisto, kar ostane otrokom po obroku ali za kuhinjsko ploščo (sploh ne morem več napisat za štedilnikom😊) med kuhanjem, v avtu, med službo za računalnikom…

Draga moja, a misliš da te bo telo še dolgo takole prenašalo? Nobenih pravil hranil ne vnašamo, neustrezno ali nič ne gibamo, se sekiramo 100/h. Logično, da možgani zaženejo alarm za beg in kaj ostane za imunski sistem? Bore malo. Prehlad na prehlad, angina, panični napadi, ščitnice, migrene, mravljinčenja…počasi se kar nabira. Namesto, da bi skrbele za telo, nas je samo strah, kaj če zbolim, namesto da bi z zdravim načinom življenja ter skrbjo zase ta strah zatrle v kali in preprečile bolezni.

BOLEZNI OTROK

Pozabila sem omeniti, da je bilo mene več let strah otroških bolezni. Oba otroka sta bila med 2 in 5 letom bolna več kot tri leta vsak mesec. Vsako jutro me je bilo strah, kateri podtip virusa ali katera bakterija ju bo naslednjo rundo spravila v bolnico. Bolj kot same bolezni me je izžel strah pred boleznimi. Pa smo preživljali šum na srcu, razvojno ambulanto, laringitise, astmo, vročinske krče, norice, slinavko, atopični dermatitis, alergije, mrso, E.coli, dehidriranost,…bom kar zaključila, da katere ne prestrašim. Vse tole sem preživela brez pomoči FB in forumov…

Razmisli, kako skrbiš za telo in koliko ceniš zmožnost gibanja in da te nič ne boli (upam). Prikuj se v posteljo zaradi bolezni in hitro boš poskrbela zase. To sem sama videla po operaciji kolena-samo da hodim pa sem srečna. A to ni dovolj za zdravje. (To sem napisala sebi😊)

STRAH PRED NEUSPEHOM

Tu si moramo razčistiti, kaj dejansko je sploh uspeh? Vsako predstavitev uspešnih ljudi vzamem z rezervo-lahko je uspešen glasbenik ali športnik, a dejansko nadut in samovšečen, da nihče ne zdrži zraven njega, lahko je poslovnež med najbogatejšimi v Sloveniji, a ni sposoben živeti v družinski skupnosti, lahko je vplivna ženska z družbenega omrežja z visoko prodajo ženskih oblačil, ki jo vsi občudujejo, a znori takoj, ko jo fotografirajo z leve, namesto desne strani…Štekaš, kaj hočem povedat?

Kaj je recimo zame uspeh? Skupno in sproščeno kosilo, umirjen in zabaven družinski večer, nova jed, tekanje po vrtu z otroki in psom, sprehod z možem po gozdu, zaključen projekt v podjetju, sposobnost konstantnih odnosov s prijatelji, partnerstvo brez prepirov (konflikti in različna mnenja izvzeta), obisk frizerja, nakup novih kavbojk, koncert pred polno dvorano, prebrana knjiga, napisan blog😊, pogovor z najstnikom, risanje s hčerko, poslušanje nogometnih zgodb, potolažen otrok, sposobnost razumevanja in sprejemanja sebe. Pa še kup stvari lahko najdeš pri sebi…

Za nekoga je uspeh vstati s postelje, se sam obleči, prehoditi 100m…

Naj te torej ne bo strah neuspeha, le svoje cilje si postavi in si določi, kaj je zate uspeh. Neuspeh ne obstaja, le vsak ima svojega, zato se ne primerjajmo.

STRAH PRED ODNOSI

Dokler ne sprejmemo in spoznamo sebe ter se spoštujemo, bomo vedno imeli krize v odnosih. Jasno moramo postaviti meje, predvsem čustvenim vampirjem in ljudem, ki se vtikajo v naša življenja. Zaradi takih ljudi naj te ne bo strah, preprosto jih daš na off. Večkrat, če je treba.

Več strahcev nam še greni življenje (mene cunje in posoda venomer😊), a mislim, da smo najhujše predelale. Naj ti bo iztočnica za premagovanje lastnih strahov. Kar pogumno in brez bojazni. Več bo od tebe, če se jih znebiš.

Lep pozdrav do naslednjič,

Minka

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja