Blog, Materinstvo, Skrb zase

Dvomi in preizkušnje so neizogibni.

Dvomi in preizkušnje…

Načeloma zelo rada pišem, planiram, zapisujem, objavljam, a tokratnega bloga sem se težko lotila.

Sem v nekem obdobju, ko name vpliva preveč dejavnikov in sem začela izgubljati rdečo nit. Pri meni to rezultira v samokritiko, ki nikomur ne koristi. Dojemljiva sem za besede in mnenja drugih, ki v meni le puščajo nemir in se ukvarjam s tem, namesto s svojimi načrti, s seboj in ljudmi, s katerimi se rada družim.

Imeli smo manjšo polemiko na mojem osebnem profilu, da moje pisanje sicer “deluje” kot želja po pomoči drugim, a je vsa problematika, ki jo opisujem, dejansko moj problem in da je vse odsev mene. Ja, koga pa drugega kot mene. Tudi če pišem osebno in nagovarjam tebe, je vse, kar napišem, izkušnja mojega življenja in moji pogledi na svet. Moj zemljevid. Moje mnenje in moje prepričanje. Ki ni ne pravi, ne napačen, je le moj.

Ugotovila sem, da je izražanje mnenj lahko koristno ali pa tudi ne. Da moram čuvati svojo občutljivost, ki je lahko vir moči, če to znam sprejeti. Če delim svoje skrbi, misli in nasvete naokrog, imam sama na to popolnoma drugačen pogled kot ti, ki moje pisanje bereš.

Lahko je za koga pametovanje, kot zanimivo branje ali kot prvi korak, da se v tebi nekaj premakne. Odvisno, v katerem obdobju je človek v življenju. (A se “vidi”, da bom drugo leto 40?🙃)

Ko sem bila po porodu v depresivnem stanju, sem hrepenela samo po počitku in si želela miru od sveta. Ko so se začeli oblaki umikati in je posijalo sonce, sem začela razmišljati o življenju kot takem. Kje sem, kam grem in kaj mi veliko pomeni.

Mogoče se te ta objava ne bo toliko dotaknila, meni osebno je zelo pomembna, ker si razčiščujem določene stvari, ki so življenjskega pomena. Ugotavljam, kaj je zame pomembno in kaj ne. Mogoče se v kakšni problematiki iščeš in sprašuješ tudi sama. (Ena od teh npr. vztrajanje pri bloganju in pisanju, ker je danes to “in”, zahteva pa mnogo časa, truda, idej, planiranja ipd. Me pisanje osrečuje, ali pišem zaradi drugih? Odgovor bo prinesel čas…)

Kakšno je moje idealno življenje?

Tega se dolgo časa sploh nisem spraševala. Otroci, gospodinjstvo, služba, “pregled” uspehov drugih, kako sem »boga« (to mi mama še vedno govori, a je v nasprotno ne morem prepričati) in da nikoli ne bo bolje-skratka »smilitis« in »žrtvitis«.

Nisem videla vseh dobrot in lepot, ki so mi podarjene. Moja »akcija« je potekala od jutra do večera, ko so me čakale iste stvari kot zjutraj-posoda in cunje. Bila sem tako utrujena od teh dolgočasnih rutin, da se še kregali nismo doma. Imeli smo prijetno vzdušje, ki ga je ustvarila mama, ko ni od drugih ničesar zahtevala.

Naj vam zaupam moja pretekla prepričanja o materinstvu:

-potrebe mojih otrok so vedno na prvem mestu

-dobra mama je vedno potrpežljiva

-dobra mama ostane doma in skrbi za družino

-dobra mati naredi vse za svoje otroke

-dobra mama je odgovorna za srečo svojih otrok

-dobra mama motivira svoje otroke in je odgovorna za njihov uspeh

-prava ženska najprej poskrbi za svojega moža in družino, šele nato zase

-mama je srečna toliko, kolikor je srečen njen najmanj srečen otrok

-če so otroci nesrečni ali neuspešni, je to mamina krivda in mamin neuspeh…

Še kaj bi se našlo, kar škoduje zakonu, vzgoji otrok in samospoštovanju. Predelujem in se zdravim teh omejujočih prepričanj, ker imam zaradi tega le slabo vest in odlašam pri korakih k srečnejšemu materinstvu.

Obstaja lahko več poti, ki me vodijo. Naprej ali nazaj. Kar izberem vsak ljubi dan. Evo, zato tole pišem. Prepričanja, strahovi, nepotrebne skrbi me vztrajno hočejo zadrževati in omejevati. Da le ne bi iskala svojih ciljev in ne zadovoljevala svojih potreb. Ne razumem v dovolj veliki meri, da bi osvoboditev mišljenja, ki me ne podpira k zadovoljstvu, prineslo svobodo in rast meni, zakonu in dalo otrokom prepotrebne izkušnje za življenje.

Razumna skrbnost proti nerazumni zaskrbljenosti…

Potrebno je iskanje. Razmišljanje in spremljanje občutkov, da sploh ugotovim, kaj me izpolnjuje v življenju. Kaj me navdušuje, pomirja, razveseljuje, nagrajuje, vznemirja? O, ja, zahteva iskren pogled vase in delo.

Skratka, kadar so jasni odgovori na vprašanje, kaj me osrečuje, ni več prostora za dolgčas, malodušje, pomilovanje, utrujenost in depresijo.

Akcija me dela živo, rezultati dela še bolj

Berem, se učim, razmišljam, nekaj počnem, se obotavljam…vse v smeri, da ne bi bilo treba posegati v spremembe v življenju.

Da bi enostavno rekla: sori, v mojem življenju ni več prostora za nenehne kritizerje, pesimiste, mešalce »iztrebkov«, če se izrazim lepše. Tole mi koristi, tole mi ne, tole je moja odgovornost, za te tri prijateljice si bom vzela čas, ker se medsebojno podpiramo že več let, ostali so pa znanci in kolegi.

Lepo mi je pri srcu, ko dobim vaše sporočilo in prošnjo za pomoč. Vsaki bom pomagala in čeprav ne bo rednih tedenskih objav poskusila pomiriti in bodriti vsako, ki me potrebuje.

Tudi jaz iščem priznanje-od moža, otrok, učiteljev, sledilcev, strank…kogarkoli. A priznanje lastnega dela je tako težko zvabiti iz sebe. Biti sam sebi dovolj, da v miru delaš dobre stvari. Sebi in drugim. Da nisi preklemano samokritičen, da se enega koraka ne upaš storiti naprej. Največje svetovne »zvezde« sčasoma priznajo, da so osamljene, razočarane, v sebi prazne in da jih denar in slava ne osrečujeta…

Dobro se je tega zavedati, ker imamo svoje bisere doma. Ki nas velikokrat spravijo v obrate, a brez njih ne moremo in vstanemo vsakič, ki pride ponoči »bav bav«…objemi, nasmehi, poljubi, skupni čas…vse to je ZASTONJ.

Vsak dan delam zelooo majhne korake, a ti vodijo naprej. Ne bo se danes stresel svet v moji glavi in bo vse drugače. Boljše, lepše in lažje. Sori, nikoli ne bo. Dan je poln izbir. Kaj boš delala, brala, s kom se boš ukvarjala…ja, tudi na počutje lahko vplivamo preko pozitivnih misli in odločitev. Ne glede na to, kaj misli »prijatelj« s FB-ja.

Predvsem me motivirajo dejanja in zaključene stvari. Pomito, pospravljeno, plačano, napisano, objavljeno…!

Akcija torej. Planiram, se brcnem nekam, ugasnem vse in naredim. To me dela živo.

Prioritete

Nimam jih napisanih na steni, ampak v srcu. Ko me zmede preveč opravkov, pomislim na to in vem, za kaj se moram odločiti. Mož, otroci, zdravje, Anja, Barbara in Dragica in to je to. Če pa že pridem na pevske vaje in dam od sebe kakšen zapis, je pa to že praznik. Pri tem tempu, ki ga imam. (Saj mi stalno hodi pred oči, da nimam knjige, ki bi jo prodajala, oglaševalno shemo, pa FB profil pozabim…a to ni bistveno. Zaenkrat zmorem dve objavi mesečno in to je moja realnost.)

Zmorem, kolikor lahko in se za to pohvalim. To delo opazim in ga ne omalovažujem. Marsikatera mama reče, saj to ni nič. Pa do takrat vse pospravi, skuha, otroci imajo naloge, pelje jih na trening, pa zanjo to ni nič…Priznanje svojega dela je izrednega pomena za zadovoljstvo.

(Primer: Kdaj bo knjiga, me je zadnjič vprašala sledilka? Kaj pa sanjaš, sem si mislila. Veš koliko odličnih pisateljev je na svetu? Razmišljanje o knjigi se sproži…Hm, saj sem res preživela marsikaj s to občutljivo dušo. Kaj pa, če bi kakšni mami res koristile moje izkušnje? Če že, želim napisati tako, da je mame ne bodo le brale, temveč spreminjale svoja življenja na bolje…če bo napisana čez 5 let, bo pa čez pet…No, tako nekako gre pot razmišljanja naprej…)

Spodbude drug drugi koristijo…

#mamepodpirajmose

Komu slediš?

Pomembno za psihično zdravje je, da veš, kdo te navdušuje, kdo ti pokaže pravo smer, kdo vpliva na odločitve, ki bodo koristne zate. Ja, sem veren človek in pomoč vedno prihaja od zgoraj. Tudi preko drugih ljudi. Dan nam je občutek, kdo so ti ljudje.

Doma smo igrali družinsko igro spoznavanja in dobila sem nalogo, da naštejem štiri vzornike. Pišuka, še sedaj nimam vseh štirih izbranih. Vem pa, kateri ljudje mi vedno znova pokažejo sonce. Me navdušijo, ker so ljudje kot jaz in ne super ljudje. Vejo, kaj bi radi in to se pozna pri njihovih rezultatih, ne puščajo vtisa, da so boljši kot večina sveta, pustijo mi prosto pot razmišljanja, da sama najdem svoje rešitve, da so iskreni, da so preprosti ljudje, polni spoštovanja in hvaležnosti do življenja, ki ga živijo. Nič hudega, če se vzorniki spreminjajo-pridejo tisti, ki jih potrebuješ in ki te kaj naučijo.

(za intermezzo: tudi kritika je včasih dobra, le osmisliti jo moram. Največkrat je le posledica pogleda na svet osebe, ki kritizira in ni nujno, da se tiče mene osebno. O tem bo enkrat samostojna objava…)

Kaj naredim do konca?

Zakaj imamo »radi« FB in ostala virtualna druženja? Velikokrat ljudje delijo/delimo končne “izdelke” (tudi jaz reklamiram naše hiše😬), dosežke in uspehe. Bralci mislimo, da so imeli srečo, kup pomoči in da so do tega prišli enostavno. Blagor jim, si rečemo… potujejo, doživijo, imajo, so uspešni…

Ne »izdajo« pa truda, bojev, dvomov in porazov. Ostali, ki mislimo, da smo manj uspešni kot pisatelji knjig, organizatorji prireditev, nastopajoči, lepotne ikone, terapevti in zmagovalci vseh možnih področij, izgubimo voljo do tega, da bi mi dosegli kaj podobnega. Nikoli ne bom dovolj lepa, uspešna, produktivna, sposobna, iznajdljiva, pametna…vse izgovore lahko dodaš sama. Moje delo je brez veze. Nič mi ne uspe…razumeš povezavo?

Primerjanje je brez veze.

Bistveno sem ugotovila. Nikoli mi »všeček« ne bo pomagal, če si sama ne dam pohvale in priznanja. Pa ne v smislu, kako sem “oh in sploh”, temveč da sem ponosna nase, da vsak da premagam svoj »negativizem« in »saj to ni nič posebnega« razmišljanje in delam korake proti sprejemanju sebe in svojih občutkov, vsem dogodkov in doživetjem (na katere reakcije imam vpliv!) in spoštovanju svojega dela. Potem lažje postavim prave cilje (oh, kako jih še vneto postavljam-o tem kdaj drugič), naredim plan dela, postajam srečna in zadovoljna mama. Ne s svetlobno hitrostjo, temveč počasi in z občutkom.

Toliko o meni in mojem pogledu na vse skupaj.😉 Vem, da si odbrzela skozi blog, a če si nezadovoljna s svojim trenutnim stanjem, boš morala življenje vzeti v svoje roke. Dolgo ga tudi meni ni premaknila nobena knjiga, nobeno svetovanje, dokler nisem vzela svinčnika v roke in začela pisati…vse sorte “besede”.

Veliko koristnega druženja »s seboj« ti želim in prave poti do oaze.

Lp,

Minka

Domača naloga za pogumne: ko se lotevaš opravka ali si želiš doseči kakšen poseben cilj, s katerim odlašaš že pol leta, ga razdeli na mini korake do tako majhnega, da ga lahko takoj narediš in se ga loti. Jutri pa drugega in tako naprej. Začeti z nečim je najtežje.😉

Glasbene minute pa tukaj. Naj te navdihnejo in sprostijo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja