Skrb zase, Splošno

Izgorelost v materinstvu kot šola življenja

“Čestitam!” Dosegla si izgorelost v materinstvu!

Ja, provokacija, a zadnjič sem razmišljala, zakaj ljudje sploh izgorijo? Zakaj sem sama izgorela? Ali po diagnozi “izgorelost” ljudje pričakujejo/mo priznanje za izgorelost? Mogoče sorodniki ali znanci rečejo “ja, ta je pa res pridno delal. Nič čudnega, da je zbolel.” In potem človek ostane sam v svoji izgorelosti…

Naj te najprej vprašam naslednje…

Se večino časa počutiš kot zombi? Slabo ali nič ne spiš in poleg zbujanja otroka ponoči kar nekaj tuhtaš? Si razdražljiva in vse ti gre na živce? Spet si tik pred prehladom, glavobol in bolečine v hrbtu so pa itak že stalnica?

Zbadanje pri srcu v zadnjem času te sicer “moti”, a k zdravniku nimaš volje, ker so skoz polne čakalnice in zate bo imel zdravnik natanko 7 minut časa. To je verjetno od slabe drže in rahle vkleščenosti živca, ki bo sčasoma minilo. Se tolažiš vsak dan…

V hladilnik greš najmanj dvakrat po maslo, ker že do tja pozabiš po kaj si prišla. Spomin kot pri 90 letih. Da je prebava “zmedena” je verjetno od kakšne hrane.

Bi rada ustregla vsem, a tvojega dela nihče niti ne opazi? Za prijatelje in šport nimaš sploh volje in popolnoma si brez idej, kaj bi sploh od sebe rada v življenju. Mogoče si polno aktivna, a ko se po čudežu kdaj umiriš, si apatična in vse izgubi smisel.

Delaš pod časovnim pritiskom. Ješ v naglici, kar ostane za otroki. Kompliciraš že pri malenkostih in imaš občutek, da nikamor ne napreduješ in ne znaš poiskati pomoči.

K delu se spravljaš toliko časa, da bi v tem času imela že vse narejeno. Občutki krivde in nesposobnosti te razjedajo in ti grenijo dragocene “dneve mladosti”.

Si celo otroštvo poslušala, da moraš biti pridna in še sedaj se tega vestno držiš? (Kaj pa je sploh pridnost, se sprašujem…)

Če si se v tem našla in traja tole že “od nekdaj”, se morava malo “pogovorit”. 😉

Ne se takoj zasekirat (itak se že preveč), ker se zadeve lahko rešijo brez zdravil in psihiatrije. Lahko si pomagaš sama. Ne bo enostavno in takoj, a se da.

Kdaj mi je bilo jasno, da sem pregorela?

Da sem ti lahko servirala tale “dejstva in občutke”, sem jih žal preživela tudi sama. Bilo je nekaj momentov v času največje krize, ki so mi dali počasi misliti, da tole pa daljnoročno ne bo ok.

Najprej mi je bilo “čudno”, kako da ne zmorem 40 metrov hoje do srede vasi in kako da si ne zmorem obleči kopalk na morju ter se sprehoditi do plaže.

Priznam, da je bilo najtežje, ko sem prišla v svet “neusmiljenega” gospodarstva in ko so bili otroci non stop bolni. Bolnica je bila naš drugi dom. Otroci so bili na srečo “zdravi” v smislu trmarjenja, izsiljevanja, medsebojnega obračunavanja. Hkrati so potrebovali ljubečo mamo, razumevanje, sočutje, dotike in objeme, pravljice in “sveti angel” ter medsebojno druženje, kljub občasnim vojnam in tekmi za prevlado pri starših.

Dojila sem menda 8 let (hčerko do 4 leta, tudi ponoči). Njeno srbenje ponoči je žal umirjalo samo dojenje. (Se imam za strokovnjaka za dojenje brez diplome, če me katera rabi…)

Nekateri ljudje so danes tako izčrpani, da zjutraj niti roke v postelji ne morejo dvigniti. Tako hudo pri meni ni bilo oz. je bilo tako hudo, da sem se med kosilom preprosto zgrudila-pred vsemi otroki in sami doma. (Avre, ki jih doživljamo epileptiki, sem prej ignorirala, kot da ne bo iz tega nič hudega).

Nekako sem se z antiepileptiki sestavila, da sem bila brez napadov, a miselnost v glavi je ostala. O tem v nadaljevanju.

Za tiste, ki samo preletijo bloge…😅

glavni razlogi za mojo izgorelost so bili:

  • perfekcionizem in napačna miselnost, da moram vse opraviti sama in to popolno,
  • premalo časa zase,
  • neprimerna skrb za telo (premalo vode, vitaminov in drugih hranil, počitka in gibanja),
  • pomanjkanje druženja z optimističnimi ljudmi (še danes jih težko najdem, a obstajajo😀)
  • nisem si vzela časa za iskanje primernih vsebin za zdravo miselnost,
  • nič zabave in sprostitvenih dejavnosti.

Kako si lahko pomagaš sama?

Glede na to, da sem (še vedno) farmacevtka, svetujem naslednje:

  • počitek vedno, ko lahko (več o spanju si lahko prebereš mojo objavo kupim spanec.)
  • veliko vode (baje obstaja flaša, ki mežika, aplikacije ki piskajo, da pij ipd., rabiš samo opomnik na vidnem mestu.)
  • vitamine in minerale (predvsem magnezij-antistresni mineral, cink in B6 za duševnost, odpornost in spanec ter Q10 za tvorbo energije). Magnezij v obliki citrata za hiter in kratkotrajen dvig-bolj športnice ali oksid za napolnitev zalog pri kroničnem pomanjkanju-ta varianta za nas).
  • čim manj kave in poživil (tu sem sama v stanju “ni pod razno”, a je dejstvo, da kofein še bolj iztroši izčrpani organizem. Mogoče uspe tebi brez kave…bravo!)
  • nič kajenja in alkohola
  • previdno pri predpisanih pomirjevalih, uspavalih, antipsihotikih, antihistaminikih…utrujajo. (pogovor z zdravnikom o morebitnem zmanjševanju le teh je v tem primeru nujen!)
  • hoja (na tem mestu pozabi na vodene vadbe in skakanje s kakšno mišično gospodično, ki je spala 8 ur in je brez otrok-to je za telo še prenaporno. S hojo si zmagala.)

Psiha in izgorelost 😱:

Wilhelm von Humboldt (kdo?🤭) je že v 19.stoletju rekel tole:

“Prišel bo dan, ko bodo ljudje spoznali, da so njihove bolezni povezane z njihovimi mislimi in čustvi.”

Točno tako. Vse je v glavi in skoraj vse bolezni in bolečine so povezane z napačnim prepričanjem (največkrat iz otroštva, ki se je samo potenciralo). Na koncu ugotovimo, da nas zdela psiha in naš pogled na vse, kar se nam dogaja in kar smo.

Napačna prepričanja, ki vodijo v depresijo in izgorelost:

  • cenijo me samo na osnovi moje produktivnosti oz. če nisem dovolj uspešna, sem ničvredna
  • če ves čas ne delam, bom brez denarja in nihče me ne bo pohvalil in cenil, vsi se mi bodo posmehovali
  • če delam dolgočasna rutinska opravila, ne delam nič in zvečer bo spet vse nastlano
  • če bom rekla NE, me nihče ne bo maral in vsi me bodo obsojali, kakšna sem do ljudi
  • samo jaz opravim stvari dovolj dobro
  • delam lahko cel dan brez hrane in pijače
  • za delo imam dovolj 4 ure spanja
  • v življenju ne potrebujem sprostitve in zabave
  • nikoli mi ne bo uspelo početi stvari, ki me veselijo (o tem več v moji objavi)
  • ker sem mama, nikoli več ne bom imela časa zase in moža
  • različni strahovi
  • živeti “znamo” samo z občutki krivde in nezadostnosti. Če ne morem pomagati, se bom vsaj dovolj sekirala za cel svet. Traparija na najvišjem nivoju, moram rečt!

Imamo veliko dela pred sabo, a ne? Sama sem rabila leto ali dve, da sem to predelala in vsak dan delam na tem, da ta prepričanja prepoznavam in jih spreminjam v svojo korist in ne v škodo.

Predstavljaj si, da se plaziš po kolenih v megli in si ves čas “obdana” s takimi mislimi. Verjetno si že kdaj doživela vzpon nad meglo. V megli si ne prestavljaš sonca in modrega neba. A ko se dvigneš nad meglo, ti misli in počutje kar poletijo od lepote.

Podobno je v življenju, ko se uspeš zavestno dvigati iz megle in razmišljati hvaležno, jasno, odgovorno in optimistično.

To se mora dogajati vsak dan po malem. Ne bo šlo enkrat tedensko pri terapevtu ali ko ti bo kdo enkrat na mesec rekel, da poskrbi zase.

Tudi tale blog ti ne bo koristil, če se ne zamisliš in se zaveš, da če si ne boš hotela pomagati sama, ne bo uspelo nikomur. Prej boš to dojela, bolje zate. Sem smotana in “pametna”, a tako je. Iskala sem pomoč na vseh možnih področjih, a jo na koncu našla v sebi, s pomočjo knjig in lastnih izkušenj.

 

Koraki za samozdravljenje izgorelosti v materinstvu (v bistvu za vse, ne samo za mame):

  • če te je življenje do sedaj na kakšnem področju razočaralo, obstajajo še druge možnosti in področja za “srečo” (bodi hvaležna za vse, kar imaš in delaj s tistim, kar imaš🙃.),
  • če te dajeta jeza in agresija, se nauči jezo ustrezno izražati (ne nad možem in otroki, temveč z dihanjem, umikanjem na samo, poslušanjem glasbe in branjem knjig. Jaz se kar pospravim vsaj v drug prostor in si razčistim stvari, preden odreagiram),
  • če si že vnaprej vdana v usodo izčrpanosti in malodušja (v smislu “nikoli ne bo bolje”), pomisli, da se v bistvu boriš z mlini na veter. Določi si majhne, a pomembne korake in piši si majhne zmage in uspehe-ne glede na okolico so tvoje osebne zmage največje na svetu! Sama si daj priznanje. (Če ti vseeno ne gre, bi ti mogoče pomagal terapevt? Nimaš denarja za to? Potem pa beri dalje…☺),
  • upri se okolici, ki hvali druge, kako so uspešni. Vsak se v življenju prebija po svoje in nimajo časa, da bi te sploh opazili. Tvoje materinstvo ni cenjeno oz. je sprejeto kot samoumevno, zato se najprej nauči ceniti sama, nato te bodo avtomatsko tudi drugi. Če so moteča družbena omrežja s svojo “popolnostjo”, jih za nekaj časa ugasni ali beri le navdihujoče stvari, ki te dodatno ne bremenijo,
  • dovoli, da ti drugi pomagajo pri varstvu, gospodinjstvu in v službi,
  • poišči si “sončne” prijateljice, mame s podobnimi izzivi in si med seboj pomagajte,
  • potrebuješ več krajših odmorov dnevno za sprostitev in dvig energije (če boš čakala letni dopust in zimske počitnice, se boš načakala, pa še takrat bo kdo bolan-preverjeno),
  • dovolj je dnevu njegova lastna teža (ne rabiš skrbeti, kdo bo naslednji teden pazil otroka, da boš šla lahko na govorilne ure ali kako boš umirila prvega otroka, ko boš čez en mesec rodila in kdo ti bo v tistem trenutku pomagal),
  • sprejmi, da so otroci za srečnejše življenje in poskusi gledati NAD trmarjenjem, prepiri med sorojenci, boji za šolo in nenehnim občutkom, da ne narediš zanje dovolj in prav,
  • vprašaj se, kakšno mamo želiš svojim otrokom? Zmedeno, tečno, obupano, vedno v depri ali veselo, razumno, prijazno, ki posluša in ne obsoja? Vsem v družini bo lepše, če boš taka.
  • Smeh in dobra volja ali vsaj vedrina naj bo sestavni del tvojega življenja (v bolnici sem videla preveč resno bolnih ljudi, da bi obupovala nad življenjem). Smeh zmanjša stres, dviga razpoloženje, krepi imunski sistem, poveča motivacijo in izboljša komunikacijo. Mogoče delujem s FB objavami kdaj brezbrižno in trapasto, a sem daleč od tega.
  • Ne bodi več pridna, temveč živa!
  • Ne glede na to, kje si, imaš svoje misli vedno s seboj, zato delaj na zdravi miselnosti!
  • Naj bo partner tvoj zaveznik pri težavah z izgorelostjo in ne nasprotnik. Obrni se nanj.
  • Partnerja in svojcev ne moreš spremeniti, lahko pa spremeniš svoja stališča do njih in njihovih dejanj in besed. V skrajni sili za lastno zdravje pretrgaj odnose.
  • Imej svoje meje tudi v službi, ne nosi dela domov, ne imej idealističnih predstav in ne rabiš biti odgovorna za vse. Tudi, če si sama svoj šef!
  • Modrost dakotskih Indijancev pravi: “Ko odkriješ, da jahaš mrtvega konja, sestopi!” Koliko mrtvih konj poskušaš še jahati?
  • Nauči se delegirati. Pametno razporejaj čas. Določi si manjše in dosegljive cilje ter odstrani vso kramo iz svoje okolice. Deluj minimalno. (Na teh točkah imam jaz še ogromno dela…)
  • Hodi, poj, izražaj svojo hvaležnost in se vsak dan kaj novega nauči.

Sedaj pa tvoja naloga: deli objavo, da jo prebere čimveč mamic!

Imej se lepo in pazi nase!

Minka🌻

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja