Blog, Splošno

Kako se človek spremeni v življenju?

Ljudje mislimo, da bomo z zdravjem, družino, službo in dovolj denarja srečni…do konca svojih dni. Trudimo se, da to dosežemo, potem pa ostanemo…nesrečni.

Ali pa ugotovimo, kaj smo imeli, ko nam je del tega odvzeto in potem obžalujemo, da nismo tega opazili ali dovolj cenili. Nenadoma zbolimo, doživimo nesrečo, se ne razumemo več s partnerjem, izgubimo službo, imamo težave pri vzgoji otrok, smo v finančni stiski…in se spet trudimo, da to blaginjo dobimo nazaj.

Potem smo pa spet nesrečni…

Ta teden me je obiskala zelo dobra prijateljica in govorili sva o spremembah v življenju. Opazila je, da sem se v zadnjem času zelo spremenila…

Spremembe so za nas nujne in neizbežne.

Stalna skrb in nezadovoljstvo…zakaj?

Ko so bili otroci mlajši, v času dojenja, stalnih bolezni in neprespanosti, sem bila ves čas prestrašena, jezna, utrujena in nemirna.

Spraševala sem se, zakaj drugi upravljajo z mojim življenjem? Jezila sem se, ker sem mnenje drugih jemala kot “pametne nasvete”, kako moram živeti, da bo prav. Prav za koga, se sedaj sprašujem?

Imela sem privzgojena prepričanja, ki so me skoraj stala življenja. Svoje delo, svojo družino, svoje premoženje sem enačila s svojo osebnostjo…

Če bom ves čas delala, bom cenjena in občudovana. Govorili bodo, ona je pa res pridna mama.

Če bom imela zgleden zakon, bova delovala srečna in usklajena in dajala zgled dobrega zakona. “Ta dva sta pa res srečna zakonca.”

Če bodo otroci v vrtcu ali šoli neproblematični, bom v očeh vzgojiteljic in učiteljic zgledna mama.

Če bom hodila v službo, tam naredila dela za tri zaposlene in še ponoči razmišljala o delu, bo najino podjetje raslo in bo ugledno v svetovnem merilu…

Ja, tako sem bila prepričana, da samo delo in delo in delo prinese srečo, ugled, zadovoljstvo…

Na srečo sem ugotovila (preko “dragih” šol), da se borim z mlini na veter in hočem postati nekaj, kar nisem jaz.

Ob vsem tem trudu za druge sem izgubila sebe.

Začetek sprememb

Ne vem, kdaj so se spremembe začele, lahko le rečem, da ne iz danes na jutri. Skoraj usoden epi napad je bilo dovolj veliko opozorilo telesa, da se z lastno miselnostjo uničujem.

Letala sem od ene potrebe do druge. En otrok potrebuje zdravljenje, drugi dojenje, tretji tolažbo, mož potrebuje ženo (in pripravljeno kosilo, oblačila…naj omenim, da je šele v zadnjem obdobju začel kuhati🤭), tast in tašča potrebujeta snaho, ki vse naredi sama, ne potrebuje pomoči, hrane, počitka, dopusta in ves čas dela (tako kot onadva). Tako sem ju pač videla in “razumela” iz pripovedovanj o njunem delu…

Ja, tako sem bila sprogramirana…

Imela sem srečo, da se nisem ustavljala pri sebi, temveč sem gledala naokrog in spremljala predvsem starejše mame, ali so s takim načinom življenja in razmišljanja v starosti srečne? Ali jih je skrb za druge v najlepših letih tako obogatila, da s tem razdajanjem lahko živijo srečno in zadovoljno?

Nisem našla ene zadovoljne in zdrave mame. Iskala sem tisti občutek v sebi, ki bi me pomiril, da je moj način razmišljanja pravi. Da bom z žrtvovanjem rešila sebe in vse ljudi okrog. Da bom z nenehno pripravljenostjo in takojšnjimi uslugami dovolj dobra-zase in za druge.

Tega občutka v sebi nisem našla in to nezadovoljstvo me je začelo dušiti…

Kako se človek spremeni?

Spremeniš se v razmišljanju.

Prepričana sem bila, da bom s spremembo izpadla egoistka. Če se bom popoldne usedla na kavč, če bom pisala, če bom rekla otroku, naj si sam skuha in pospravi, če bom šla z veseljem na dopust z družino…

Priznala sem si, da mi tako stanje in način življenja nista niti v korist niti v zadovoljstvo. Zavedam se, da nimam neskončno časa, zato mi je dragocen vsak dan.

Vsak dan si dovolim in se moram malo ustaviti, da vidim svoje življenje in svojo srečo… ki šele sedaj obstaja, ker jo opazim in se je zavedam. Ker me hvaležnost uči, kako poiskati tisto več v življenju, po čemer hrepenimo. Šele sedaj znam ceniti zdravje, družino in prosti čas.

Začela sem s hvaležnostjo, z zavedanjem, čuječnostjo in iskrenostjo do sebe in drugih. Da sem povsod taka kot sem, polna vseh možnih skrbi in čustev. Da ne skrivam, če sem vesela ali zaskrbljena.

Spremeniš se v odnosu do sebe in drugih.

“Ne obremenjuj drugih s svojimi potrebami”, me je vedno učila mama.

Šele sedaj se brez slabih občutkov usedem na prijateljičino teraso in spijeva šabeso. Presrečna sem, ko se prijateljica s kolesom ustavi mimo in me samo pozdravi. Razmetane hiše sploh ne opazi. Drugi se preprosto peljejo mimo…

Šele sedaj se mirno pogovarjam z drugimi mamami, da ga otroci kaj “posračkajo” v šoli. Šele sedaj pustim otrokom, da pokažejo svoje slabosti, talente in sposobnosti…prej sem imela občutek, da jih moram lepo zakopati in se ne smem izražati ljudem…da se postavljam pred drugimi.

A to je samo pomenilo, da se ne sprejemam dovolj. Da se ne upam izpostaviti, ker si bo “kdo kaj mislil”. Šele sedaj vem, da si o meni nihče prav veliko ne misli, ker živi svoje življenje in rešuje svoje težave. Ali pa mu misel “name” hitro izpuhti.

Samo za moža in družino ter najboljše prijatelje mi je pomembno, kaj si mislijo. Kako živjo. Kako smo lahko bolj povezani.

Kdor me sprejema, bo rad v mojem življenju in si ne bo mislil nič slabega. Mi bo želel dobro in jaz njim. Ostali pa itak sami oddidejo. Preprosto, ne?

Cenim ljudi, ki želijo živeti ob meni in nam je tako lepše.

Spremeniš se v izražanju in sprejemanju čustev.

Spremeniš se v odzivanju.

Šele sedaj počasi spoznavam svoja veselja in kaj me osrečuje. Res počasi, a grem naprej. Z majhnimi koraki in spremembami.

Iščem čas za moža (tega sicer nikoli ni dovolj), otroke, branje, pisanje, da se ustavim z otrokom na sladoled, da pogledam nogometno tekmo, masteršefa, pogovor s prijateljico…drobna veselja. Ne pričakujem norih dogodivščin.

Spremeniš se v odnosu do življenja.

Iščem svoj mir, da ga lažje širim naprej. Sedaj začenjam razumeti, kaj pomeni “poskrbi (naprej) zase”. To niso ure v dnevu. Gre za osnovne potrebe po počitku, hrani in gibanju, ki se mu mora pridružiti čas za umiritev, izražanje sebe in čas za drage ljudi. Da se pogovorimo, zmolimo, objemamo, igramo in si dopuščamo, da smo taki kot smo. Da se “vidimo in slišimo”. Trudimo se…

Kaj pa sedaj?

Pred mano so seveda…spremembe. Ne maram udobja, dolgočasja, neznanja, stalnice, istih pričakovanj. Vem da lahko samo preko preizkušenj, nezadovoljstva in nemira napredujem. Rastem in se spreminjam.

Želim se izražati s svojimi besedami. Živeti svoje življenje, ki ga po zmožnostih delim tudi z drugimi.

Ne morem spremeniti drugih, samo sebe lahko spremenim. Lahko pa s svojim življenjem prinašam drugim veselje. Jim nesebično pomagam, vendar šele takrat, ko pomagam in poskrbim zase. Kako naj za druge, če me več ne bo, ker ne znam skrbeti zase?

OPOMIN!

Ta teden smo v družini doživeli velik šok. Starša sta nespretno obirala češnje, oče je omahnil z lojtre in padel na mamo, ki jo je podpirala. Po čudežu sta preživela in ne bosta imela večjih posledic. Dobila pa sta veliko opozorilo in novo priložnost za življenje.

Mi smo dobili opomin, da zapravljamo življenje in čas za nepotrebne stvari in za druženje z neustreznimi ljudmi. Ki nas ovirajo in jim ne znamo reči NE.

Bom capljala na istem mestu, nezadovoljna in prestrašena? Bom ves čas brez moči, da bi končno naredila nekaj zase ali se bom spremenila in hodila po svetu vesela, hvaležna, zadovoljna in mirna? Kaj bom izbrala? Kaj bi ti izbrala?

Ni se težko spremeniti. Potrebujemo malo odločnosti in kakšno preizkušnjo, da nam pokaže, da potrebujemo spremembo.❤

Hvala, da si z menoj. Veliko mi pomeni!

Minka

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja