Le današnji dan živim.
Le današnji dan lahko v polnosti izkoristim. Samo danes se lahko odločam o svojem počutju. Le danes lahko izberem, kaj bom počela in česa ne. Le danes se lahko družim z ljudmi, ki jih imam rada in jim namenim svoj čas.
September je za vsako mamo, ki ima vrtičkarja ali šolarja, precej stresen mesec. Tudi jaz sem čisto navadna mama in še vedno usklajujem vse urnike za šolo, treninge, glasbeno šolo, roditeljske sestanke, veroučne ure…seveda ob vsakodnevnem gospodinjenju in vsem kar paše k materinstvu.
Slab dan?
Prejšnji teden sem doživela poseben »uvid« v svoje brezglavo letanje od enega opravka do drugega, ki je na koncu dneva pustil občutek, da sem cel dan zapravila in nič “napravila”. Ničesar nisem naredila zase, ničesar za svoje cilje, ničesar za srečo in zadovoljstvo. Kot da bi le kljukala opravke, na notranje zadovoljstvo in občutek izpolnjenosti pa pozabila. Priznam, da je takih dni ogromno.
Ko pogledam splošno na čas, se mi zdi, da ga imam neskončno mnogo. Da bom nekega dne imela veliko časa zase, za prijetne dejavnosti in za družino. Vsak dan si naložim (ali pa sama pridejo) opravila, ki sploh niso pomembna. Povzročajo neprijeten občutek, da mi spet ne bo uspelo zaključiti planiranih zadev, ušel mi bo čas za otroke in moža, za gibanje…
Preveč si zadam, to je dejstvo.
Takoj mine dan in, nezadovoljna, le še padem v posteljo.
Tisti dan, ko se je zgodil »aha moment«, sem imela napisanih 5 opravil, ki sem jih nameravala opraviti v roku ene ure do zdravniškega pregleda, ko me pokliče oseba, ki vedno zahteva od mene vse takoj (ni mož😉). Zadeva v tistem momentu sploh ni bila nujna. Seveda sem vse spustila iz rok in se osredotočila na to nalogo, ki je bila ravno s področja financ, na katerem sem še posebno občutljiva.
Na pregled sem šla vznemirjena, ker sem svoje načrte morala spremeniti, poleg tega pa sprejeti, da sem zopet popustila, ko se je bilo potrebno potegniti zase in za svoj čas. Verjetno me je iztirilo, da v tistem kratkem času nisem pridobila ustreznih podatkov in je ta oseba vzela vajeti v svoje roke ter me pustila »nesposobno«. Tukaj smo vsi ljudje zelo občutljivi, se mi zdi. Nikoli dovolj dobri za nekatere…pa vse bi naredili za te ljudi.
Večkrat naletimo na take ljudi in nikoli se jim ne bomo mogli izogniti. Kaj želim s tem sploh sporočiti? Ne pišem iz vidika kritike, temveč sem se v tistem trenutku zavedala, da mi lahko taki in podobni dogodki uničujejo dneve po nepotrebnem. Vsak dan sem preveč časa zapravljala za premlevanje o slabih občutkih, o prizadetosti, ki mi jo povzročajo drugi, o nedokončanih opravilih, ki so me frustrirala in me spravljala v neke vrste malodušja.
Odločitve so moje
Dolgo nisem razumela dejstva, da se resnično lahko sama odločim, kako bom reagirala na določene ljudi in dogodke. Da lahko brez obrazložitve rečem NE. Koliko časa bom posvetila neprijetnim občutkom? Eno uro, cel dan ali še naslednje dni? Bom utrujala cel svet s to prizadetostjo? Komu sploh mar? Kdo me bo prenašal nataknjeno, jezno in neprijazno?
Rekla sem si, da bom prepoznavala vse, kar me spravi ob živce in si dovolila kar najmanj časa za jezo in slabo voljo. Preveč nesreč in težkih življenjskih izkušenj ljudje doživljajo, da bi se obremenjevala z malenkostmi. Nisem odgovorna za odzive drugih ljudi, ki ne znajo svojih težav reševati drugače, kot da jih stresajo na druge. Ko se tega zavem, se lahko odločim, kdaj se otresem slabega in se posvetim drugim ciljem ter se neham obremenjevati z nepomembnimi problemi. Vprašam se ali bo ta problem pomemben čez 20 let ali ne. Odgovor je hitro jasen…
Letos sem doživela že veliko težkih preizkušenj, ki so me utrdile v zavedanju, kako je vse minljivo in krhko. Kako v trenutku izgubiš ljubljeno osebo, kako hitro pride do nesreče, kako hitro narediš napako, kako hitro pride bolezen, kako hitro se staram…
Težko sem brala nasvete, ki so na že tako izmučeno stanje name prelagali še vse »odločitve« o mojem počutju. Da sem izključno sama odgovorna, kako se počutim. Jaz sem ves čas le čakala, da drugi povejo, kaj je zame prav. Tako sem bila naučena. Da se nisem postavila zase. Logično, da sem potem druge krivila za mojo »nedejavnost« v odločitvah. Kar čakala sem na koga, da bo pozvonil, prinesel hrano in popazil otroke, da bi z možem lahko šla vsaj na kavo ali sprehod. Saj sva si odtrgala, a moja okolica ne sprejema drugega kot »delavnost«, zato sem šla vedno z občutkom krivde.
Kako hitro pride do preobremenjenosti in utrujenosti vemo. Vprašala sem se, kaj v dnevu so le opravki, kaj pa me dejansko umiri, sprosti, razveseli in osrečuje. Kje najdem energijo in kje mi dobesedno polzi iz telesa? Kako se zaščitim, da mi je ljudje ne “pokradejo”? Potem jo zmanjka zame in za moje drage ljudi…
Imam današnji dan, ki ga lahko napolnim s strahom, jezo, izmučenostjo, nezadovoljstvom, samoto ali umikanjem. Lahko si pa razjasnim, katere drobne pozornosti in katere »malenkosti« me zaustavijo, da sem hvaležna in da »vidim« srečo. Da sva z možem še zdrava, da so otroci še ob nama, da lahko delava, da se lahko vsak dan kaj novega naučim, da imam res tople in iskrene ljudi, ki me neverjetno podpirajo in sprejemajo…razmisli sama. Ogromno je lepega ob nas.
Kaj boš torej opažala vsak dan in s kom boš imela stike? Take pristne, iskrene, tople, srčne…?
Z blogom želim, da se tudi v tvojem življenju kaj premakne. Sem hvaležna za vsako zahvalo, ki jo dobim od bralk, a tukaj nisem pomembna jaz, temveč ti (ja, pišem ga zate).
Kako bi se čas, ki si ga vložila v to branje, obrestoval v tvojem življenju? Si boš napisala par idej za lepši dan in jih uresničila? Vsaj eno. Boš danes bolj mirna ob otrocih? Boš šla prej k počitku? Si boš uredila nohte? Poklicala prijateljico? Nekaj. Samo za tvojo dušo. Paše.
Ti imaš mogoče druga veselja kot jaz. Naj bodo le tvoja. Čuvaj jih, ker so dragocena. Ne prelagaj jih na jutri!
Sem s teboj.
Minka
