V pomladnih dneh, ko vse cveti in sije, mi je težko priznati, da sem kot cunja, utrujena in brez energije, ki bi me poganjala naprej. Vleče se že nekaj tednov in s takim počutjem se ne morem več sprijazniti.
Veš, da sem bolj aktivna mama, ki ne prenese stokanja in da si običajno ne dovolim prostega teka, ležernosti in upočasnjevanja. Želim izkoristiti vsak dan za mnoge dejavnosti, da le česa ne zamudim in da čas koristno porabim.
Svet me spodbuja in sili k nenehni produktivnosti, ciljni usmerjenosti in učinkovitosti. Pa je to dobro zame? Kaj če si te zahteve postavljam sama, pa za to krivim druge? Si želim potrditve drugih, ker je sebi ne dam dovolj?
Nenapovedano so se pojavili dnevi, ko je moje počutje paradoksalno depresivno in se sprašujem, ali depresija spet trka na vrata. Potem se zberem, preusmerim dejavnosti v bolj pozitivno smer in dneve uspem preživeti,»na nuli« bi rekla. A to ni moj cilj. Želim, da ima kdo od mene korist, predvsem pa sebi privoščim, da se v svoji koži počutim dobro.
Svoje občutke delim s teboj, ker sem prepričana, da nisem osamljen primerek in da si v današnjem svetu produktivnosti ljudje nočemo priznati, da ne zmoremo reči »stop« in priznati, da potrebujemo počitek ali spremeniti svoje razmišljanje in navade. Tudi “slavna” cona udobja je kdaj potrebna.
Kako delujem, kadar sem preutrujena?
Prvo, kar sem v tem obdobju opazila in je še dodatno poglobilo mojo utrujenost, so stvari, na katere seveda nisem ponosna, a vidim, da se pojavljajo ravno zaradi neusmiljenega tempa, ki je okrog mene.
V meni se pojavljajo nesmiselne skrbi, ki jih s premlevanjem le okrepim, namesto da bi poiskala spodbudne misli in jih gojila. Razmišljam »ČRNO-BELO«, namesto v barvah in kar nekako verjamem, da so stvari lahko le dobre ali slabe in da nimam izbire.
Za vse težave krivim sebe in mislim, da moram vse narediti sama. Težko delegiram delo, vsega pa seveda ne zmorem in si ne priznam, da vseh opravil ne bom nikoli mogla imeti »pod streho«. Jezi me, ker se počutim slabo in ne najdem rešitve zase…
Zaradi svojega slabega počutja vidim sebe kot žrtev, vse druge mame pa kot ustvarjalne, živahne in sposobne opraviti vse, kar se lotijo. Meni ostajajo nedokončani projekti, nepospravljena hiša, neprebrane knjige, premalo obrokov in počitka.
Kadar se s kakšno mamico srečam v živo, me vpraša, kako sem lahko tako dejavna. Meni se ne zdi nič posebnega, ker sem bila taka že kot otrok, a se v takem načinu življenja lahko skriva past.
Kadar imam preveč dejavnosti, te lahko zakrijejo, kaj se dejansko dogaja v meni in kaj čutim. Ne podoživim vsega, kar se mi dogaja in ne ustvarjam si lepih spominov.
Pred velikonočnimi prazniki sem bila del pevskega zbora, s katerim smo izvedli fantastičen koncert. Po koncertu je zborovodja rekel, da se vidimo spet septembra in zagrabila me je panika, kako bom brez petja zdržala pol leta. Kot bi zaklenil del mene, ki me bogati, sprosti in umiri. Mogoče je bilo to povod, da mi je upadla vsa volja in sem morala priznati, da sem v sebi nemirna in da se ne vidim realno.
Pogovarjala sem se z možem o teh težavah in pomiril me je z nasvetom, da si moram vzeti čas za umiritev, za počitek in da prepoznam misli in dejanja, ki mi ne koristijo.
Kako ostanem pozitivno naravnana v težjih obdobjih?
Ugotavljam, da je najpomembneje, da si priznam utrujenost in vse, kar je mogoče poenostavim. Ne zahtevam od sebe, da je vsak dan do potankosti izkoriščen, da se ne utrujam z nemogočimi seznami opravkov in da več časa posvetim sebi.
Umiriti moram tempo življenja in si dovoliti, da bo na račun sprehoda ostala veža nepomita, da bo kopalnica doživela preporod kakšen teden kasneje, da bo manj objav z moje strani in da bom rekla »ne« vsemu, kar ni pomembno.
Spoznavam, da moram hraniti svojo dragoceno energijo in jo polniti na ustrezen način z zdravim in preprostim načinom življenja. Ugotovila sem, da je moja »posoda« prazna, zato lahko tako malo podarim drugim. Ko jo bom polnila z dejavnostmi, ki me osrečujejo (v tem času je že prišla ponudba za petje v drugem zboru, kar je dokaz, da Bog da tisto, kar potrebuješ), bom postala vedrejša in se potem lažje posvetila zahtevnejšim stvarem.
Že dooolgo ne spremljam več novic, šovov in raznih nadaljevank. Dovolj je, da v trgovini ošinim naslov najbolj branega dnevnika in več ur me stiska pri srcu. Zakaj ljudje potrebujejo tako škandalozne novice? Ob vsakodnevnem bombardiranju s škandali in črno kroniko ne moreš v sebi razviti pogojev za rast, ustvarjalnost in odkrivati vsega dobrega, ki se skriva v nas. Postaneš le še en kritik več, nezadovoljen in nezaupljiv do sveta in ljudi.
Pozitivno naravnanost je treba izbirati. Sama od sebe se ne pojavi. Jaz temu pravim »obrni ploščo«. Kadar me zagrabi, da bi avtomatsko odreagirala v negativno smer, se vprašam, kako bi bilo, če izberem drugo stran. Ali na nekaj, kar se mi zgodi, lahko reagiram drugače? Bolje? Ko vidim in presodim obe strani plošče, imam možnost dobre odločitve. A tudi obrnjena plošča je stvar navade. Upam, da jo boš tudi ti začela uporabljati pri sebi, ker je učinkovita.
Izogibam se spletu in aktivnostim na družbenih omrežjih, ki mi povzročajo slabo počutje, slabe misli in ubijejo v meni vsakršno željo po napredku. Nekateri so strokovnjaki za kritiziranje, spodbujanje slabih dejanj v ljudeh in da se počutiš ob branju kot »niko i ništa«.
Spremljaj ljudi, ki te resnično motivirajo in navdušujejo, ki v tebi vzbujajo dobro in te ne puščajo praznega. Nehote se primerjamo z drugimi, kar je popolnoma nepotrebno, saj ima vsak od nas različne pogoje za delo, drugačne izkušnje, drugačne izzive, ne nazadnje drugačne želje in cilje.
Ko v fazi utrujenosti preletavam FB, se zdi, da vsi potujejo, pišejo knjige, pobirajo nagrade, se slikajo s predsednikom, razturajo v vzgoji in poučevanju otrok in počutiš se katastrofalno, ker vsega tega ne znaš in ne moreš pokazati. Ali pa da tvoje življenje nikogar ne »zanima«, ker dobiš »samo« 10 všečkov…
Nekaj časa se že izogibam FBja, ker ne želelim postati odvisna od pozornosti sledilcev ali da na mojo dobro voljo vpliva zapleten algoritem, katerega namen je le finančna korist. A vem, da se za vsakim komentarjem in všečkom le skriva prijatelj, znanec ali neznanec, ki prebere objavo in stisne lajk. Se izpostavi in me pozdravi na “digitalni način”. Presodim, koliko časa je koristno zame, da sem tudi v tem svetu prisotna in sodelujem z drugimi.
Vprašam se ali je bolj pomembno, da počnem nekaj, kar me veseli in sem zato srečna ali se trudim početi nekaj, kar mi ne paše, samo zato, da impresioniram druge, a se zaradi tega počutim še slabše, ker nisem iskrena do sebe?
Razmisli in počni tisto, kar te navdušuje in bodi iskrena do sebe in do drugih.
Za konec:
Priznaj svoje občutke in svojo utrujenost.
Ohrani energijo in prekini dejavnosti, ki ti jo odžirajo.
Druži se s pozitivnimi ljudmi, a ne kradi njihove energije.
Izrazi svoje občutke.
Izberi sprehod, počitek, knjigo, pogovor s prijateljico.
Bodi prijazna in prizanesljiva do sebe.
Izražaj svoje misli in po potrebi »obrni ploščo«.
Hodi naprej z majhnimi koraki in počasi, da boš lahko opazila vse dobro, ki je okrog nas.
Vedno izberi hvaležnost.
Objem,
Minka
Za mnenja in vprašanja se mi oglasi na minka@oazazamame.com. Odpišem vsaki.
