Pozor: najstnik na pohodu! Se ti že kreše v glavi zaradi njegovih muh? Ne veš, kako reagirati ob njegovih eksplozijah? Te straši misel na prihodnost z njim? Ne znata več komunicirati? Govoriš stenam in samo pametuješ?
Tokrat objava o najstnikih in najstniških tegobah…pa pojdiva po vrsti😀.
Najstnik
Imam tipičnega najstnika (12 let), ki mu po letih »zvesto« sledi še eden in se mu bo pridružil »prehitro zame«. Začelo se je dogajati na polno. Najstništvo je sin »napovedal« kar sam. Bil je prvi šolski dan 5. razreda. Učiteljica jih je takoj na začetku celoletnega druženja »opozorila«, da prihajajo v najstniška leta. Meni se je zdelo čisto prekmalu.
Podučila jih je, da prihajajo v leta, ko bodo potrebovali dezodorant in ko bomo starši postali težki…hm, kdo bo postal težak, sem si mislila takrat, ko je ponosno »napovedoval prihodnost«.
Zadnje tedne moram večkrat globoko dihati... Daje me utrujenost in življenje z najstnikom sem začela doživljati kot bojišče. (Se pozna, da ni bilo več objav vmes🤭.)
Med letošnjimi počitnicami smo veliko doma, ker po operaciji še težko hodim. To onemogoča družinske odhode v hribe ali druga športna doživetja, zato je “stanje” pri nas podobno kot v »big brotherju« (tega šova nisem nikoli gledala, vem le, da so bili s svojimi »karakterji« nekje zaprti in imeli s tem velike težave😬).
Postali smo kot nekakšne tempirane bombe. Slaba volja, pojavlja se dolgočasje, hkrati se razgrinjajo še vse naše karakterne slabosti. To je splošno gledano dobro, ker vsaj vem, kje sem in kje lahko napredujemo.
Kako veš, da je najstnik🤪?
-
Najstnikova ušesa so zacementirana.
Največkrat imam pri podajanju navodil občutek, da govorim stenam in ne najstniku. Poskusila sem že s »trapastim« prihodom do njega, trepljanju po ramenu, pogledu v oči in naročilu, da pospravi posodo iz stroja. Ja, bom. Tipične besede, ki jih najstnik izreče, in po katerem se nič ne zgodi. Počakala sem celo dvanajst ur, pa mi ni verjel, da sem mu sploh kaj naročila. »Nič mi nisi rekla…«
Se pravi, da so najstniki večinoma v svojem svetu…
-
Njegovi odzivi so burni kot eksplozija atomske bombe.
Najstniku lahko mirno rečeš kaj običajnega-pojdi se stuširat npr., njegov odziv, običajno je to jeza, pa deluje, kot bi mu naredil največjo krivico na svetu. Ali prepovedal dostop do računalnika za najmanj eno leto.
Pri nas je bil višek, ko je v jezi v steno poletelo čistilo za okno. Agresivno obnašanje smo poskušali »sprostiti« z nakupom boksarske vreče, ki je zelo koristen pripomoč, očitno ne samo športni…Sedaj je »za sproščanje« vedno dostopna v njegovi sobi. Ne vem, če je to po mnenju kliničnih psihiatrov ali strokovnjakov za psihoterapijo odobravano, sinu sem tako le dala možnost izražati svojo jezo na meni osebno najbolj varen in koristen način.
Menim, da mora jeza na primeren način ven iz otroka. Po možnosti doma. Večkrat mi sin omeni, da ga v šoli ali v družbi kaj tako razjezi, da bi koga mahnil, a se uspe zadržati. Največkrat je to krivica, ki se zgodi njemu ali komu drugemu. Njegovo zaupanje mi veliko pomeni, zato pustim, da se sprošča doma, v boksarsko vrečo…
Tu naj omenim, da so najstniki različni, zato se tudi odzivajo drugače. Eni se zderejo, zjokajo, drugi zbežijo ali se zapirajo v sobe in ure zabijajo »z razmišljanjem«. Punce kar nekaj nergajo, tečnarijo, zavijajo z očmi ipd…
kako se pa tvoj obnaša v afektu? Dobro je vedeti, da stisko takoj prepoznaš…
-
Njihovo premikanje po hiši je podobno polžjemu.
Se dogaja, da najstnika ne premakneš niti za centimeter. Kot bi bil utrujen od rasti…ali najstništva. Nisem še ugotovila, ali ga izmučijo športne dejavnosti ali je preprosto len. Kot bi se gibal v počasnem posnetku. Dela sam ne vidi, šele ko znoriš, s težkim srcem kaj premakne.
-
Vrstniki so mu postali že bolj pomembni.
Zelo jim je pomembno, kako se razumejo z vrstniki. Če jih kdo kritizira (predvsem soigralci ali sošolci), je ogenj v strehi. Zelo so pozorni na obnašanja drugih do njih, iščejo priznanje, odobravanje in pohvalo. Pomemben jim je zunanji izgled in iščejo svoje mesto tudi z oblačili.
Sin je šele lani začel nositi kavbojke v šolo. Prej so bile dobre že »obične« trenirke. Ne vejo, kam bi z lasmi, mozolji, zapirajo se v kopalnico, tuširati bi se pa res morali večkrat dnevno…😊
-
Prepiri s sorojenci.
Meni eden težjih izzivov. Kako skrbeti za naklonjenost in povezanost med otroki. Doživljenjsko. Zdi se mi, da je ves čas prisotno nerganje, draženje in tuljenje…vedno kdo koga izziva ali nagaja. Najstarejši v trenutkih slabosti celo izvaja rokoborske prijeme na mlajšem. O tem sem govorila z mlajšim sinom, a je priznal, da ga tudi sam izziva. Pa smo tam. Očitno potrebujejo »medsebojne obračune«. Stalno jih učim uporabljati primerno izrazoslovje. Da ne omenjam »straniščni humor, jao«.
-
Ekranizacija mladine.
Vem, da veliko staršev strogo omeji gledanje v mobilce in igranje računalniških igric. Občudujem starše, ki ne dovolijo telefonov tam do 14 leta… Menim, da je to za mlajšega najstnika “možnost” za prikrivanje, laganje in bežanje v družbo, ki telefone ima. Mogoče celo znak nezaupanja. (Tukaj je priložnost za obsojanje in vaše negativne kritike…😉.)
Pri nas stroge politike glede tega nismo uvedli, a smo v času gledanja skupaj, da vem, da ni kaj neprimernega za njih.
Dovolimo športne ali strateške igre, čeprav mi trenutna epidemija Fortnight-a (nekaj takega) nikakor ne potegne. Tolažim se s tem, da ne bo imel večjih težav z angleščino, saj vedno s kom govori v angleščini. Uvedli smo pogovor, kaj od igric lahko potegnejo »za življenje«. Bore malo… Je pa vsaj vedno pripravljen na začetek pogovora, če ga vprašam kaj v zvezi z igro in gradnjo obrambnih stolpov.
Drugi sin pozna že vse nogometne “skilse”(ki se že poznajo tudi na igrišču). To je v glavnem vse, kar lahko gleda. Igrice pa tudi veselo osvaja…
Telefon je naša edina povezava na turnirjih v tujini.
Vsi se zavedamo problematike pretiranega zapravljanja časa za ekrani, a odrasli nismo kaj dosti boljši. Če že ne brkljamo po družbenih omrežjih, je pa kaj za službo po službenem času…o uporabi tehnologije bom še raziskovala in pisala.
-
Narava…kaj je že to?
Čas, ko so postavljali šotore in noreli po gozdu, je torej mimo. Naši so v začetku počitnic postavili tabor, da bi se igrali s sestričnama in bratranci, a je projekt padel v vodo. Skregali so se prvo uro “življenja v naravi”. 😆
Želela sem si zdravih skupin zanju ter preživljanje počitnic v kakšnem taboru, a so treningi že sredi julija in ni variante, da spustita eno uro. No, vsaj nogomet ju še zanima…
(Psihologija športa in družinsko življenje s športniki sledi v kakšni drugi objavi..)
Kaj pri najstniku nikakor NE deluje?
- Če mu rečeš, da je premlad, da bi razumel.
- Če zahtevaš, da se mora bolj potruditi.
- Če mu razlagaš svoje težave in pametuješ.
- Če ga sprašuješ, kaj je njegov problem.
- Če mu z besedo STOP, brez obrazložitve nekaj prepoveduješ.
- Če ga obsojaš, da dramatizira.
- Če se obnašaš, da NIČ ne razume.
- Če ga v javnosti dražiš ali (Bog ne daj) se iz njega norčuješ ali ga ponižuješ (tudi to sem doživela pri nekaterih starših).
- Mu nikoli ne priznaš, da si se kot starš zmotil.
- Če ga nikoli ne pohvališ.
Kako si “pridobiš” najstnika?
-
Vedno, ko je pri volji se pogovarjaj z njim.
Ne gre za to, da v nizkem štartu čakaš, kdaj se te bo usmilil, temveč da znaš v umirjenem stanju na pravi način govoriti z njim. Naj bolj on ali ona govori. »Življenjski nasveti« ne delujejo. Naj ti govori o šoli in skrbeh, o vrstnikih in odnosih z njimi, o mozoljih in puncah (12 letniki že dobro vedo, kaj je menstruacija in kondomi, čeprav smo mame utopično mislile, da bo ta »tema« šele pri 16-ih), o željah, porazih ipd. Naj tvoja vprašanja ne bodo samo »kako je blo v šoli’«
-
Poiščita podobne interese.
Ni mi ravno oh in sploh fajn viseti na tribunah nogometnih igrišč, a če njemu to veliko pomeni, ga bom podpirala. Komu ustrezajo druge športne aktivnosti, mogoče ukvarjanje z živalmi, obiskovanje koncertov, če ne drugače se zbližajta preko igric (predvsem možje) ali dejavnosti, v kateri uživa. Čeprav tebi ni prijetna in želiš otroka omejiti v tem, je pomembno, da si z njim.
Mogoče kakšnemu starejšemu najstniku ustrezajo sporočila prek aplikacij. Kaj veš, poskusi. Jaz na turnirje v tujino dovolim mobilce, da sem z otrokom vsaj tako na vezi. Viber mi je všeč.
-
Potrebuje izzive in opravljene naloge.
Kako naporno je najstnika spraviti “v hrib” ali h kakšni gospodinjski dejavnosti. Predvsem fantje in gospodinjstvo je izziv. Sama imam še vedno izziv, kako ustrezno zaposliti otroke glede na njihove sposobnosti. Brez urnika postanemo raztreseni, neorganizirani ipd. Logično…je pa odlična spodbuda, če “nabijemo” aktivno glasbo in delamo vsi hkrati.
Letošnje poletje sta si fanta umislila monitor. Seveda ne greš v štacuno in ga kar kupiš…dogovorili smo se, kaj bosta v juliju vse delala in koliko žepnine bosta za to prejela. Lep rezultat je bil in vidiš, koliko so sposobni, če imajo na koncu neko nagrado. Delo je postalo navada, videla sta, da je hiša bolj pospravljena, trava pokošena in zadovoljstvo doma večje. Tudi uporaba tega ekrana bo morala biti “zaslužena” in omejena.
-
Potrebuje razumevanje in občutek sprejetosti.
Najstnik mora vedeti, da ti ni vseeno zanj. Da ga imaš rada in spoštuješ, ne glede na vse. Da se lahko obrne nate z vsakršno problematiko. Njegovi možgani so v najbolj aktivni fazi, zato ga spodbujaj k razmišljanju. Naj spoznava svoje talente, želje, čustvena stanja ipd.
-
Ne boj se postaviti meje.
Pri nas se je začelo z jezikanjem in zavijanjem z očmi. Razmislila sem pri sebi, česa ne bom tolerirala »ni pod razno«. To je ravno jezikanje in nespoštovanje. Ja, mu bom šla kdaj blazno na živce, a spoštovanje bom zahtevala. Ker bom tudi sama otroke spoštovala in imela rada, ne glede na vse.
Meje morajo biti. Tudi zaradi nas samih. Ne spomnim se zadnje prepovedi, bilo je burno, a na koncu je bil zadovoljen in cel večer smo se režali njegovemu oponašanju pop pevcev…
-
Potrebujete družinska doživetja.
Organizirati si moramo družinska doživetja. Adrenalinska (naše je zasvojil Woop). Druženja ne bodo vsa sladka in polna lepih občutkov, a za povezanost v družini so izredno pomembna. Ne pozabi na fotke-kasneje bodo užitek.
-
Potrebuje odgovorne in močne starše.
Najstnik potrebuje mirno mamo. Saj veš, kako do tega prideš, a ne? Umik in čas zase naj bo redno na tvojem urniku. Da razmisliš, pogledaš na težave od daleč, se pripraviš na soočenja z njim, prebereš kaj o tej tematiki…
Vsak starš ima do najstnika drugačen pristop, a naj bo vzgoja vseeno čimbolj enotna. (Priznam, da se še večkrat potegnem za otroke, ko bi morala držati z možem, a se trudim tudi na tem področju. Mož ima pri vzgoji drugačno vlogo kot mama, zavedaj se tega!)
-
Potrebuje pohvalo za svoja dejanja.
Dovolj, da opaziš njegov trud in ga pohvališ, tudi če je majhno dejanje. Ne govorim o diplomah in javnih pohvalah. Gre za to, da mu daš vedeti, da ti je njegovo delo in trud zelo pomembno. Potem se bo raje trudil za dobro, kot pa se prerekal s teboj in lobutal z vrati, ker “spet težiš” in ga kritiziraš, da nič ne naredi…da ga nikoli ne pohvališ. (Sigurno kje prebereš, kako odrasli stokajo, da jih mama ni nikoli pohvalila, a ne? Razmisli o tem, kaj najstnik posluša…🤔)
Zaključek
Kljub zahtevnemu obdobju najstništva imamo možnost stkati močne vezi z otrokom. Ne glede na vse, najstnik nas potrebuje. Doživlja velike spremembe v glavi-in drugače, močne reakcije verjetno še njega presenetijo.
Sprejemati mora »novo telo«, nauči se mora novih nalog in postajati bolj odgovoren.
Trudimo se, da smo stabilni, močni in povezani starši. Ki mu zaupamo. Poskrbi, da bo imel mamo, ki ne kriči nanj, ga ne obsoja, obupuje nad njim ali ga ignorira.
Zavedaj se, da se vedno da odnos izboljšati. Delajmo na odnosu z njim in to naj bo naša glavna prioriteta v času njegovega najstništva. Bodimo na njegovi strani odraščanja in mu pomagajmo na poti v odraslost.
(Pomembno:
Moja objava je le moj osebni pogled na najstništvo in izzivi, ki jih imam s sinom. Nasveti ne nadomeščajo strokovne pomoči. Če ima tvoj najstnik hujše težave, se prosim obrni na strokovnjaka.)
Hvala za branje in veliko moči ti želim,
Minka
p.s.
Vem, da je tvoj inbox že poln obvestil o raznih akcijah, bonusih, nasvetih o hujšanju ipd. in ne nameravam te “vabiti” na mojo mailing listo z nekimi brezplačnimi zadevami. Mislim, da moje objave ne bodo nikoli »kar nekaj«, ker nisem algoritem in se za njih potrudim. Vedno z veseljem.
Da ne boš mojih objav dobivala samo »slučajno« preko družbenih omrežij, te torej vabim med moje mamice na mailing listo. Lahko smo še bolj povezane ali v navezi preko maila. Super bo!
