Blog, Skrb zase

Občutki krivde nam kradejo čas in energijo. Kako se jih znebimo?

Živjo!

Kako si? Jaz prvi dan po operaciji kolena, a ker moram počivati, sem lahko našla čas za pisanje😏.

Težka tema bo danes, a zelo pomembna za naše dobro počutje in zadovoljstvo v življenju. Res sem hvaležna vsaki, ki mi piše na mail ali mi kako drugače sporoči, da vam je življenje vsaj malo lažje po mojih objavah. Tole bo celo prva na pobudo vas mamic.😀

Prosim, ne vzemite me kot strokovnjakinjo za nasvete, ker to nisem, saj le napišem del svojih izkušenj in kaj koristi meni. Če pomaga še kateri, toliko bolje.

Vse se mučimo z občutkom krivde in razpetostjo med »idealnim« materinstvom in realnostjo.

Ja, realnost materinstva je za nas vse prej kot lahka.

Zahtevna vloga mame

Večina nas je vstopila v vlogo mame z navdušenjem in težkim pričakovanjem novega družinskega člana. Pričakovale smo »občasne« zaplete in da bo potrebno veliko odpovedi in prilagajanja, a so prišli dnevi in predvsem noči, ko bi najraje spokale kufre in se odjavile iz tega življenja. Še katera?🙋

Prišle so bolezni in nisi vedela, ali je bil otrok preveč ali premalo pokrit, ali se je okužil pri prijateljih ali v vrtcu, si mu dala napačno hrano, da je bruhal ipd.

Ko se je metal po tleh in sitnaril, si spet občutila nemoč in se spraševala, kaj delaš narobe. Nisi vedela, kakšne pristope ubrati, ko kriči, tepe ali ugrizne. Imate mirne odnose v družini, ljubiš svoje otroke, a kakšen trenutek je za znoret. Traja lahko dan, teden, ali celo obdobje…

Potem te grozne primerjave in pričakovanja

da bo otrok polno dojen, ustrezno prehranjen z eko in bio izdelki, negovan z najboljšimi sredstvi, mobilen in zgovoren čim prej, da bo risal, obvladal črke in številke že pred šolo ter vsak večer užival s teboj, ko bosta prebirala večerne pravljice…tišči pri srcu in ti nekaj očita, da ne storiš dovolj kot mama.

Nekatere mame vpisujejo otroke k angleščini in športnim uricam že pri treh letih. Ker je treba z otroki »delati« od zgodnjih let.

Naj omenim, da je Ema zdržala v knjižnici pri angleščini celih 20 minut, na gimnastiki pa 4 obiske. Seveda je nisem več peljala. V glasbeno je šla pri petih, ker je dovolj dolgo vztrajala, da bo igrala violino. Rada poje in pleše, kadar pa »najde« violino v kotu, le malo zacvili nanjo. Na sintič tudi kdaj zaigra, ker je vedno razstavljen. Brez mojih pritiskov. Angleščino vadi s sestrično, ko pride na obisk iz Londona…Pol leta sicer že sitnari za plavanje, ker uživa v vodi, a ji njene resne težave s kožo onemogočajo preveč stika z vodo.

Sinova sta v drugem razredu začela s treningi nogometa, ki jih redno obiskujeta že več let in postajata uspešna športnika. Miha je imel sicer težko odločitev, ker je poleg nogometa 4 leta igral fagot, a sem ga na koncu sama izpisala iz glasbene šole, ker je bilo vsega preveč. Glede na njegov ognjeviti karakter sem se »odločila« za šport.

Družbena omrežja v določenih skupinah sicer skušajo pomagati v primeru vzgojnih zapletov, a menim, da 135 različnih komentarjev na vprašanje o trmi težko vodijo do ustrezne rešitve.

Naslednje so revije in vzgojne knjige z milijon nasveti, kaj moramo početi, da bomo super mame, pripravljene na vse izzive in naloge. Te kar utrudi, ker se zaplete že pri drugem »nasvetu«.

Tudi druge osebe, ki imajo sicer bolj malo stika z otroki, vejo vse o nas in naših otrokih…raje ne nadaljujem.

Kdaj se pri meni še prikradejo občutki “nesposobnosti”?

  • ko sem utrujena
  • kadar nisem v stiku s seboj
  • kadar se primerjam z drugimi mamami
  • ko se z možem zaradi hitrega tempa manj pogovarjava
  • kadar je preveč obveznosti in nisem sposobna reči NE
  • kadar ne sprejmem, da so otroci različni in se ne posvetim vsakemu posebej
  • kadar si ne vzamem časa zase in za svoje potrebe.

Kako se lotiti izziva in premagati občutke krivde?

Začela sem z opazovanjem sebe in se spraševala. Tudi tebe vprašam:

  • kako se pogovarjaš s seboj, ko si sama?

Se obtožuješ za vsako napako, ki jo narediš, ali si odpustiš in iščeš nove rešitve, da boš naslednjič reagirala drugače?

Si hvaležna za situacijo, v kateri si in iščeš, v čem si najboljša mama?

Kaj lahko s svojimi sposobnostmi vse nudiš otrokom?

Si se vsaj potrudila narediti nekaj, ali si »ležala« kot kup nesreče in vlečeš to malodušje v nedogled?

Čakaš, da bodo drugi pristopili in pomagali, ali sama narediš prvi korak?

Si stalno govoriš, da ne narediš dovolj ali si zadovoljna tudi z malimi koraki?

Sploh opaziš, koliko si res naredila v dnevu, ali govoriš okrog, da danes pa nisi čisto NIČ naredila?

Kar lepo si vzemi čas, da si razjasniš tale pomembna vprašanja…

  • katere vrednote živiš?

Če si pretežno ljubezniva in potrpežljiva mama, proč z občutkom krivde. Veliko sem morala delati na sebi, da nisem do otrok zamerljiva. Ja, sliši se čudno, a jezo zaradi njihovega obnašanja sem vlekla tudi celo popoldne in se z njimi bolj kot ne pričkala. Sedaj hitro obrnem kaseto in jim ne zamerim, če se skregajo, ne slišijo mojih navodil, ne pospravijo za sabo…znam jim na umirjen način ponovno povedati, kaj želim od njih. Ne boš verjela, a komunikacija z otroki je zeloooo pomembna. Dajmo se z njimi pogovarjati spoštljivo, kot odrasli, ki imajo pospravljeno »podstrešje« in si ne pulimo takoj las, če naredijo kaj narobe.

Malo iznajdljivosti tudi potrebujemo v materinstvu. Kaj jim boš ponudila v zameno za »ekrane«? Kakšen zgled jim boš (v branju, gibanju, ukvarjanju s hobiji…)?

Vajin odnos z možem je bistvenega pomena za mir v družini. Spoštujta in ljubita se in vajinih nesoglasij ne rešujta pred otroki. To jim bo dalo samozavest in zavedanje, da živijo v ljubeči družini in da so sprejeti taki, kot so.

Nikoli ne obupaj nad svojimi sposobnostmi in verjemi v svoje otroke. Išči, na katerih področjih so dobri in jih tja usmerjaj, da bodo zadovoljni. Ne rini jih v likovni krožek, če uživajo v nogometu.

Ne boj se prositi za pomoč strokovnjaka, če se ti na kakšnem področju zatakne. Ne išči odgovorov pri večjem številu oseb, temveč poišči ustreznega zase (mnoge mame so izkušene in šolane terapevtke in bi imele gotovo pravi pristop do tvojih problemov).

  • katere so tvoje vrline in sposobnosti?

Namesto malodušja in samoobtoževanja lahko raziskuješ in napreduješ na področjih kot so:

-obvladovanje časa

-premagovanje stresa

-sočutje in samozavedanje

-komunikacijske sposobnosti

-sprejemanje drugačnosti

-samozavest in sposobnost sprejemanja dobrih odločitev

-prevzemanje odgovornosti

(uf, koliko naslovov za blog🤭)

  • imaš osebne cilje?

Ker nas stalno nekaj/nekdo moti in nimamo veliko možnosti za delo izključno po svojih željah, si težko postavljamo visoke cilje. Se pa da najti kaj novega, ki bi nam dalo več veselja in motivacije. Moj cilj je spet normalno hoditi, kar bo zahtevalo veliko ur v fitnesu in discipline.

  • samo »študiraš« in planiraš rešitve in izboljšave, ali se dejansko spraviš v AKCIJO?

Priznam, da se k pisanju bloga težko spravim (čeprav imam v glavi kup idej), a sem potem vesela, ker mi mame napišete, da vam je pisanje v navdih in veselje. Tako je tudi z neprijetnimi opravili-težko se jih lotimo, a je zadovoljstvo po opravljeni nalogi veliko in nam je v zadovoljstvo. Dajva vsak dan po malo in začniva z majhnimi koraki za izboljšanje svoje situacije in za napredovanje.

  • prepoznaš čustva, ki jih ne maraš?

Ne dovoli si »kopanja« v jezi, nezadovoljstvu in užaljenosti. Ne dovoli, da drugi kradejo tvojo energijo! Samogovore v smislu »nisem dovolj dobra mama« zaključiš takoj in si poiščeš druge motivacijske stavke.

Tako hitro me zanese na splet, potem sem pa nezadovoljna, ker bi se lahko ukvarjala z drugimi stvarmi, ki bi mi dale več zadovoljstva. Lahko bi si bolje organizirala čas, da bi bila bolj produktivna. Lahko bi več raziskovala in težila otrokom, da več berejo, se igrajo družabne igre in se več igrajo zunaj.

Delam, kolikor gre vsak dan in si hkrati ne očitam zapravljenega časa. Skrbim pa za to, da se zavedam tega »zapravljenega« časa kot časa, za katerega sem se v tistem trenutku odločila in mi je bilo po eni strani tudi dobro-saj nam vsem paše druženje in malo na off.

Ne bodimo napete in ne pričakujmo od sebe nemogoče. Več bomo naredile, če ne bomo pritiskale nase.

Prepoznaj zahtevnejša »stanja« in počutja. To so lakota, jeza, osamljenost in utrujenost. Takrat smo najbolj ranljive za vse. Kaj boš lahko naredila v takih momentih? Jaz se umaknem, malo spočijem, umirim, si preoblikujem naloge, ki me še čakajo ali pokličem prijateljico😊

Priznati si moraš, da nimaš neomejene količine moči. Še posebno so zahtevne ure po šoli in službi, ko se vsi zberemo doma in ima vsak drugačna pričakovanja-predvsem, kaj bo počel drugi družinski član-mož npr.😊.

Znižam pričakovanja v takih napornih delih dneva in se bolj posvetim vzdušju v družini, kot opravkom in nalogam. Vse bo prehitro minilo in spominjati se želim lepih trenutkov z otroki. To sigurno ne bodo, če bodo skupne ure minile v prepirih, ukazovanju in pridiganju, česa kdo ni izpolnil in naredil.

Mož ima v službi naporno delo, otroci morajo dati v šoli mir in biti poslušni, stalna spraševanja in ocene ter preverjanja doma tudi niso ravno prijetna…spočijmo se od vsega, ko smo doma!

Zase sedaj že veš, da potrebuješ »svojih 5 minut« v dnevu, a ne?

Zaključek🙃:

-občutki krivde so neupravičeni, ker imaš dovolj drugih skrbi in obveznosti

-s pravim odnosom in pristopom do sebe lahko rešiš marsikatero kritično situacijo

– nujno potrebuješ »svojih 5 minut« v dnevu

-odnosi v družini so bolj pomembni od dosežkov in uspehov (moje mnenje)

-sprosti se in ne zahtevaj od sebe preveč

-opazi svoje delo, tudi če gre za manj pomembna

-s čim se boš nagradila, ko se boš znebila občutka krivde???

Odsloviva »super mamo« in postaniva zadovoljni, mirni in »dovolj dobri mami«! Saj veš, srečna mama, srečna družina.

Toliko za danes. 😅

Bodite drage mamice lepo!

Objem,

Minka

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja