Vsak človek na tem ljubem svetu z nečim odlaša, pa največkrat ne ve zakaj. Posoda kdaj čaka do večera v koritu, cunje ležijo pred pralnim strojem do jutra, predali in omare so natlačeni s kramo, superge samevajo v predsobi, projekta v službi se kar ne lotimo…
Radi bi zamenjali službo, ker nas dolgočasi in ne izpolnjuje več. Odlašamo s pogovorom z zakoncem, ki bi bil nujno potreben za izboljšanje partnerskega odnosa. Slutimo, da se z otrokom nekaj dogaja, pa ne poiščemo strokovne pomoči.
Pogrešamo stara prijateljstva, čutimo da se oddaljujejo, pa vseeno ne pokličemo in ne gremo na obisk. Sorodniki bi se morali pogovoriti o dedovanju, pa se tematiki izogibamo, čeprav je zelo pomembna in bo vplivala na kasnejše odnose. Odlašamo z ustanovitvijo podjetja, pisanjem knjige, organizacijo bralnega krožka, s predlogi za izboljšanje šolstva, zdravstva, z včlanitvijo v humanitarno društvo ipd.
Vemo, da potrebujemo več počitka, ureditev prehrane, več sprostitve in zabave, pa kar rinemo v neprestano delo. Odlašamo s skrbjo zase in si ne omogočimo niti osnovnih potreb. Delo, delo, delo…
Imamo ogromno idej in želja, a vse ostane le pri idejah. Največkrat se potem zgodi, da imamo zvečer slabo vest, ker je šlo preveč časa za ukvarjanje z “drugimi življenji”, namesto da bi opravili svoje delo in počeli tisto, kar nas veseli in izpolnjuje…
Zakaj se mi to dogaja? Sem mogoče lena? Slabo upravljam s svojim časom? Mi bo samodisciplina pomagala pri reševanju te zoprne navade?
Od moje izgorelosti je sedaj dobrih pet let. Mešala se je s poporodno depresijo in tesnobo. Žal sem zavračala vsakršno pomoč in terapijo. Edino rešitev sem videla v branju strokovne literature in opazovanju sebe in svojih reakcij. Občutki so bili zamrznjeni. Obkrožena z neprebojno meglo so moje oči in možgani sprejemali le knjige in drugačno miselnost, ki me je privedla v bolezensko stanje.
Ugotovila sem, da sem kronični odlaševalec in da odlašam s spremembo življenja.
Zakaj sploh odlašamo?
Moj najpogostejši razlog za odlašanje z opravili je dolgočasno delo, ki je v gospodinjstvu na dnevnem redu. Kdo bi se z veseljem loteval del, ki so vedno dolgočasna in, priznajmo, brez haska…
V takem primeru je vse drugo bolj zanimivo kot prekladanje cunj in posode. »Dobrodošle« so vse motnje, da se le ni treba spraviti k delu. Takrat paše brskanje po FB, gledanje Youtuba, občudovanje fotk na IG, branje mailov, a ne?
K določenim opravkom se težko spravim, kadar jih je preveč, posledično sem preobremenjena, utrujena in ne vem, kje naj sploh začnem, da bo vsaj kaj narejeno.
Poskušam narediti preveč stvari hkrati in načrti se hitro sesujejo…Pomanjkanje časa in popoldanska vloga taksistke mi onemogoča, da bi se kakšne stvari lotila, ker že vnaprej vem, da je ne bi dokončala. Pa sta grenkoba in slaba volja tu. Se ne splača sploh ukvarjati s tem…
Telovadbe se recimo ne lotim, ker vem, da bo težka, da me bo vse bolelo in da zahteva rednost in vztrajnost. Auč, kako je to zoprno. Nočem početi stvari, ki so težke in me silijo v nekaj, česar ne maram. Že materinstvo je dovolj težko, potem naj pa še telovadim. Vem, da je koristno, a ne začnem niti z malimi koraki.
Kaj če odlašanje kaže na večje probleme?
Kasneje se je izkazalo, da je gora posode nekaj drugega kot zamenjava službe, vodenje podjetja, izpostavljanje življenja na blogu, organiziranje srečanj za podjetnice, govoriti z otroki o njihovi prihodnosti ipd.
V takih primerih so se pokazali povsem drugi razlogi za odlašanje:
-strah pred neuspehom (tudi strah pred uspehom, če sem čisto iskrena)
-strah pred napakami (zakonov v podjetništvu je malo morje)
–strah pred posledicami odločitev (kaj če nisem dovolj izobražena?)
-zmedenost
-preobremenjenost z administrativnimi opravki, ki jim ni bilo konca
-premalo energije za odločanje
-nejasne prioritete in razni manjši problemi
–brezciljnost, pomanjkanje časa, nezmožnost fokusa
-nisem znala presoditi, kaj je nujno, kaj pomembno, kaj nepomembno in kaj lahko delegiram
-bila sem slepa za resnične probleme in nisem videla priložnosti za napredovanje
-vrtela sem se okrog planiranja, nisem se pa dejansko spravila v akcijo
Posledice odlašanja so bile zelo jasne:
Bila sem neučinkovita, nezadovoljna, tečna in zmedena. Pustila sem, da so bile potrebe vseh drugih pred mojimi (osnovnimi) potrebami. Da so drugi krivi za mojo »usodo« je bil krasen izgovor za vrtenje v krogu samopomilovanja.
Kako si pomagam, kadar se težko lotim stvari?
Priznam, da potrebujem vsaj malo priznanja in pohvale za svoje delo. Na splošno ljudje lažje pokritiziramo kot pohvalimo, zato sem se odločila, da mi bo dovolj lastno zadovoljstvo, da se naučim pohvaliti sama in da čutim, da me Bog sprejema z vsemi napakami in slabostmi. Ne pričakujem da bo moje delo opaženo, se pa trudim, da sama vidim delo drugih in koga pohvalim.
Zelo dobro že prepoznam, kdaj pretiravam z delom in kdaj se v meni prebudi kritik, ki me ocenjuje, graja in mi očita, da se spet nisem potrudila dovolj. Bog si tega gotovo ni tako zamislil.
Določim si male zmage, ki me premaknejo naprej. Namesto cele kopalnice očistim lijak, namesto cele kuhinje pospravim vsaj mizo, ne sortiram vseh oblačil, temveč le otroške ipd. Pospravim en predal in ne cele omare, grem na sprehod, če ne zmorem telovadbe, preberem stran v knjigi, če nimam časa za celo poglavje, zmolim kratko molitev, če ne gre daljša…
Za opravke, ki jih ne maram, si nastavim časovnik. 10 minut, nato zaključim.
Najprej se lotim naloge, ki mi gre najbolj na živce in je najtežja v dnevu.
Pomembne so mi podporne skupine prijateljev. Neverjetno, kako posamezniku pomaga družba ljudi, ki si zaupajo, si delijo svoje skrbi in se bodrijo.
Pomaga, če vlagaš v svoj napredek in v znanje na različnih področjih. Imamo veliko brezplačnih možnosti, da se učimo spreminjati svoje počutje in svoje razmišljanje. Neguj radovednost in željo po znanju, napredku, odkrivanju svojih zmožnosti. Pred leti ne bi počela nič od tega, kar počnem sedaj in lahko rečem, da se je trud izplačal.
Odlašanje ni stvar lenobe ali slabega planiranja, temveč je stvar občutkov, ki jih doživljamo ob nalogi, ki jo moramo opraviti.
Odlašamo, ker se moramo za opravljanje določene naloge najprej znebiti tesnobe, nesigurnosti, frustracije, strahu, dvoma vase, brezvoljnosti in to je zeloooo težka naloga.
Dolgo časa nisem prepoznavala, da mi odlašanje preprečuje, da bi počela tisto, kar me globoko v notranjosti veseli in osrečuje.
Kaj storiti, ko ugotovimo, da prevečkrat odlašamo?
-določi si nagrado za opravljeno delo (občutek krivde zaradi odlašanja je prav tako zoprn kot spravljanje k delu, če ne še hujši)
-ohranjaj radovednost in se izobražuj
-umakni čim več ovir in si tako olajšaj prve korake
-v planer si napiši nekaj prvih korakov, da proces steče
-postavi si roke, če ti pritisk pomaga (meni osebno ne)
-začni zdaj!
ZAKLJUČEK
Ne odlašamo zaradi lenobe ali slabega načrtovanja časa. Za odlašanjem se skriva dolgočasen opravek, težko delo, strah, zmedenost, nezmožnost videti nadaljnje korake, pomanjkanje energije, preobremenjenost in pomanjkanje časa za organizacijo in vse naloge.
Pomagamo si lahko z malimi koraki, vlaganjem vase in svoje znanje, nagradami, podporno skupino, napisanimi koraki za opravljanje naloge, določanjem prioritet, odstranjevanjem motenj in postavljanjem rokov.
Misli pozitivno, odzivaj se v svoje dobro, ne obupaj in daj času čas.
Škoda, da se ne moreva dobiti na kavi. Bi mi povedala, s čim odlašaš v življenju, kako odlašanje vpliva nate, kaj toleriraš v življenju, pa ti škoduje in kako bi si pomagala, kadar se ne moreš spraviti k “delu”.
(Pri vseh (kvazi) nasvetih je tako, da hitre rešitve v smislu »polžja slina vam bo v trenutku pomagala do gladke kože« ne delujejo. Objavo si prebrala, sedaj je pa na tebi, kaj boš od nje odnesla.)
Pozdrav in hvala za odzive,
Minka
Ti je objava všeč? Vpiši se na mailing listo in prihodnje objave dobiš takoj, ko bodo spisane. Aja, pa gumb za “like” je spodaj:))
