Blog, Materinstvo, Skrb zase

Pomembne lekcije letošnjega leta

Moram priznati, da sem vesela, da bo letošnjega leta kmalu konec. Kot bi me vsak dan preizkušalo, ali bom zdržala ali ne. Ali sem dovolj potrpežljiva, vztrajna, skromna, a hkrati močna, odgovorna in zmožna dobro opraviti svojo vlogo žene in mame.

Ne bom predolgo pisala o vsem, kar se nam je dogajalo, ker pa delim s teboj tudi del svojega življenja, bom omenila le nekaj pomembnih stvari, ki so se mi zgodile in me dodobra pretresle in preizkusile.

Najtežji trenutki so bili zagotovo izguba strica in babice.

Nesreča staršev v juniju (oče je padel s češnje in ob padcu poškodoval še mamo) nas je streznila. Lahko smo veseli, da še imamo starše. Vsak dan je dragocen, ker v trenutku lahko izgubiš dragega človeka. Hvala Bogu sta ju odnesla brez zlomov in trajnejših poškodb.

Še vedno okrevam po operaciji kolena, ki sem si ga “trapasto” poškodovala aprila in bila operirana julija. Zopet kanček božje previdnosti, da mi je zavarovalnica omogočila čim prejšnjo operacijo in rehabilitacijo. Izgubila sem večino mišice na poškodovani nogi in okrevanje bo trajalo še najmanj eno leto.

Z novimi vezmi v kolenu sem postala nekaj procentni invalid, tako kot sin, ki je po padcu v šoli “ostal” z odbitima sekalcema-ravno na moj rojstni dan. Sva pa vseeno po popravilu zob preživela lep dan na ljubljanskem gradu in ta skupni čas si bom za vedno zapomnila. Lažjo poškodbo noge je imela aprila tudi hčerka, a na srečo je bilo vse v redu.

Celo leto je nad »rastnimi« bolečinami tožil sin in vsak trening je bil zanj težak. Od spomladi je zrasel za 10 cm in letošnje leto si bom zapomnila tudi po tem, da je prvi otrok večji od mene. Je pa ostal vztrajen in sem vesela, da ni obupal nad priljubljenim športom.

Poslovna pot, po kateri hodiva z možem, je prav tako preživljala zahtevno obdobje, predvsem zaradi obilice dela in kadrovskih izzivov. Preprosto ljudi, ki bi delali na gradbišču ni. Posledično so bile nejevoljne stranke, delavci utrujeni, midva zaskrbljena in postavljena pred večje izzive in spremembe.

Da ne bom pisala le o težkih stvareh. Imeli smo nekaj lepih izletov in poletni dopust na Visu (mož se je prav zaljubil v ta otok), udeležili smo se svetovnega nogometnega prvenstva na Dunaju, na katerem je sodeloval  drugi sin, najstarejši pa se je udeležil nogometnih turnirjev v Sarajevu in Budimpešti. Velik uspeh je dosegel mož, ko je končal preizkušnjo vzdržljivosti- Ironman v Kopru. Nepredstavljive daljave.

Po srečnem naključju smo dobili hišnega ljubljenčka-prekrasnega perzijca, ki je na nek način nadomestil mucko Lili, ki jo je povozil avto. Mufi sedaj razveseljuje otroke in ob 5h zbuja moža😊.

Aja, pa tale blog sem začela pisati konec februarja in zahvaliti se moram vsaki mami, ki ga bere in me spodbuja k pisanju. Želim, da je vsaki vsaj malo v vzpodbudo.

Leto je bilo bogato z izkušnjami in preizkušnjami. Ogromno sem se naučila in prišla do mnogih spoznanj. Predvsem, kaj mi je/bo pomembno in kaj lahko mirno opustim. Jasno sem spoznala, da čas neusmiljeno beži, da sem sama odgovorna za svoje odločitve in da sama izbiram, kako se odzivam na okolico in na dogodke.

Česa sem se letos odvadila?

  • Ne igram več vloge žrtve.

Kot ohromljena sem se dolgo časa prilagajala drugim in “skrbela” za zadovoljstvo, ki ga nikoli nisem dosegla. Posledično sem se imela za lutko, ki jo lahko upravljajo po mili volji. Sedaj razumem, da je bila vloga žrtve tudi posledica depresije in izmučenosti, v katerih sem bila ujeta in nisem znala ven.

Glavni vzrok je bil občutek krivde, da se premalo trudim, da sem odgovorna za razpoloženje drugih, da premehko vzgajam otroke, da sem premalo v oporo možu in da premalo skrbim za starše.

Premalo, premalo, premalo…bolj se trudi, bolj se trudi, bolj se trudi…je ves čas odmevalo v meni.

Lahko rečem, da sem spoznala, da so moji rezultati vedno sad truda in pripravljenosti, da poskrbim zase in zadovoljna opravljam svoje vloge. Lažje prepoznam utrujenost in nezadovoljstvo, se ustavim in poskrbim zase.

  • Ne iščem izgovorov za nedejavnost.

Mojstrica izgovorov sem našla vse možno, zakaj odlašam z določenimi opravili, doma in v službi. Poiskala sem razloge za odlašanje in strahove, ki so me hromili na poti do mirnejšega in srečnega življenja.

  • Družba ne vpliva na to, kako živim in kaj mi je pomembno.

Če je nekaj moderno in vsem oh in sploh, še ni rečeno, da je to vir sreče. Zadovoljstvo iščem preko svojih občutkov ali bolje rečeno šestega čuta. Če se v določeni skupini ne počutim sprejeta, preprosto nisem za to družbo. Če me določene vsebine na spletu vznemirijo in zmedejo, teh tematik ne berem. Našla pa sem nekaj ljudi, ki so zvesti sebi in s svojimi sposobnostmi kažejo, katera je prava smer. Poti so različne za vsakega od nas, menim pa, da je prava smer v življenje za vse ista.

  • Nisem odgovorna za srečo drugih.

Mogoče zveni arogantno, a spoznala sem, da se trudim pomagati ljudem, ki tega ne želijo. Niso pripravljeni delati sprememb na bolje in jim svet apatije, kriticizma in prelaganja odgovornosti na druge ustreza. Vsak si želi pomagati »celemu svetu«, a ta miselnost je bila zame skoraj pogubna. Pozabila sem nase, da sem reševala druge. Tiste, ki moje pomoči niso sprejemali.

Veliko ljudi le išče nasvete in ljudi za »jamranje«, a truda v izboljšanje življenja nikakor niso pripravljeni vložiti.

  • Ne zanašam se na druge, da me bodo osrečili.

Z “umetnim” ugajanjem sem pričakovala, da me bodo drugi sprejemali in se bom tako počutila bolj srečno. Da bom kar vsem všeč in skupaj bomo živeli do konca svojih dni…ja pa jade…

Podobno je kot z materialnimi stvarmi. Garamo za hiše in vikende, dobre avtomobile in potovanja, a v končni fazi nismo srečni. Srečo in dobro počutje iščem v sebi in odkrivam, kaj mi je všeč, kaj rada počnem, kateri ljudje me razveselijo, kaj rada jem, česa ne maram ipd. S takim početjem nikogar ne užalim. 

 Tudi če se mi zgodi kaj hudega, kot letos npr., je vseodvisno od tega, kako odreagiram na situacijo. Vedno je lahko še huje, porazi niso dokončni in vedno imam možnost delati dobro in iti naprej. Dokler sem živa.

  • Ne dvomim vase.

Z leti od sebe pričakujem, da sprejemam sebe in svoje dolžnosti, da postavljam stvari na prava mesta, da rečem ne in da stojim za svojimi odločitvami. Tudi če se izkaže, da niso bile optimalne ali prave. Kadar dvomimo vase (predvsem, ko smo utrujene), ne gremo naprej in težko napredujemo. Ne delamo tistega, kar je potrebno in nam veliko pomeni. Bojimo se, kaj porečejo drugi in bojimo se porazov.

(Brez potrebe, ker nismo slavne in nam ne gledajo vsakega koraka.)

Kadar zaupamo vase, smo pripravljene na vse. Ne glede na rezultat, dober ali slab, se v vsakem primeru nekaj naučimo za življenje.

Začela sem:

  • uživati v samoti.

Toliko hrupa je okrog nas, da prav obožujem mir in tišino. Lepo je v gozdu, zvečer, ko se vse umiri ali zgodaj zjutraj. Naj bo čas za kavo, branje, počitek, pogovor, občudovanje, zadovoljstvo, pisanje, ustvarjanje, planiranje…karkoli srce poželi.

  • razmišljati o dobrih stvareh.

Motijo me poplave motivacijskih izrekov, na katere zelo malo ljudi sploh odreagira. To dojemamo, kot da moramo biti ves čas pozitivni, motivirani, produktivni, uspešni in sposobni…to je nerealno. Pridejo dnevi, ko smo mame utrujene in takrat ne potrebujemo še bombardiranja s pozitivizmom, temveč le počitek, mir, hrano, spanje…in ljubezen.

Vplivamo na svoje misli in sedaj skoraj vedno izberem dobre. Ali poiščem dobre, kadar se prikradejo slabe. Te se pojavijo takrat, ko naletim na poročila, kronike, neskončna parlamentiranja na spletu, iskanje krivcev za vse tegobe ipd.

Razmislim, če lahko kaj pomagam in običajno ne morem, zato zaskrbljene misli odslovim in se lotim prijaznejših.

  • vsak dan izbirati srečo.

Naše življenje gre naprej in zdi se, da ves čas le težimo k sreči in je nikoli ne dosežemo. Ne vemo, kaj je sploh sreča.

Zavedam se, da je vsak dan podarjen, zato si vsak dan privoščim malo sreče. Ob otrocih, z možem, v naravi (dovolj je že nebo), ob branju in pisanju, ob prijateljicah, ob tebi in zate.

  • početi stvari, v katerih uživam.

Veliko stvari rada počnem in umeščam čim več takih v svoj urnik. Pišem, pojem, se pogovarjam, sem z otroki, ko rišejo, brcajo in ustvarjajo. Nisem pa talentirana za kuhanje, peko in pridelavo vrtnin, modo, lepoto, dekoriranje ipd.

Se splača poiskati stvari, ki te veselijo, ker so pomemben vir dobrega počutja in pozitivne energije, ki nam jo prehitro zmanjka v dnevu.

Iščem in spoznavam, kaj me veseli, kaj si želim in o čem lahko sanjam…na to sem čisto pozabila, ko so bili otroci mlajši. Če imaš dojenčka, to še vse pride z leti. Ne obupaj, da je konec s časom zate.

  • dosegati cilje.

Pri doseganju ciljev, odkar sem mama, sem še bolj na začetku, priznam. Do sedaj je bilo toliko drugih dejavnikov in mojih izgovorov, da se nisem lotila ničesar “svojega”. Blog je prva taka stvar, da nekaj dam od sebe. Poigravala sem se z mislijo o knjigi, a je prvo zdravje, zato bo prioriteta moj »gibalni sistem«. S tem so povezani sprehodi in aktivnosti z družino ter moje psihično zdravje. Oh, kako bi obula superge in odtekla v svež dan. Mogoče v poletnem času, če bom zelooo pridna.

O ciljih bo posebna objava, naj ti pa zaupam, da sem med čakanjem na zdravniški pregled naredila strategijo za tale blogec in za vsak mesec določila temo, o kateri bom pisala. Nič ne izdam😊.

  • drugim pomagati, le če želijo.

Vem, da komu delujem »pametnjakovička«, a to bolj zato, ker me ne pozna (več). Če delujem in želim dobro, me nima biti pred kom sram ali strah povedati svoje mnenje. Ne ugajamo vsem in pomagamo lahko tistim, ki našo pomoč poiščejo in sprejmejo. Tudi za moje objave ne želim, da ti vsiljujem svoj prav ali rešitve. Delim, kar pomaga meni.

Ležim virozna v postelji in potrebujem čaj, zato naj bo dovolj za danes. Mož ima randi z mulci in bodo tik tak doma..

Veselim se vseh tvojih (mini) zmag in dobrega počutja!

Pozdravček,

Minka

Najbolj brani blogi:

najstniki, poporodna depresija, srečni otroci,


  •  
  •  
  •  
  •  
  •  
    132
    Shares
  •   
  • 132
  •  

Preberi več...

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja