naloga
Blog, Šolar

Si že naredil domačo nalogo?

Povej mi, katera mama nima težav z domačimi nalogami? Ne mislim z gospodinjskimi, temveč z domačimi nalogami otrok. Verjamem, da zna biti v kakšni družini domača naloga glavni vir prepirov in stresnih popoldnevov. Predvsem za mamo, otroci se z nalogami preveč ne obremenjujejo…verjetno.

Nekaj dni že razmišljam o domačih nalogah, ker verjamem, da obstajajo določeni pristopi, ki pomagajo, da domača naloga ne predstavlja prevelikega problema staršem in otrokom. Vzela sem si »opazovalne« popoldneve svojih sinov (klik➡najstnik in skoraj najstnik), ki imata polne urnike treningov in tekem, nalogo pa največkrat delata ob sestri, ki še nima domače naloge (nanjo gledata kot na »moteči dejavnik« v družini, a o sorojencih kdaj drugič…🤭)

Spremljala sem torej, kaj pri nas deluje in kaj ne. Ob tem, da sem upoštevala določene ovire (popoldanska služba staršev, treningi in glasbene šole..), ki zelo otežijo redno delanje domačih nalog.

Vabljena k branju!⬇

  1. Kakšen je tvoj odnos do domačih nalog?

Najprej želim, da dejansko pogledaš vase in ugotoviš, kakšen je tvoj odnos do domačih nalog. Ali »bentiš«, ker imajo ves čas toliko nalog? Zraven rada še pokritiziraš šolo in učitelje ter gledaš na nalogo kot na nujno zlo?

Ali pa sprejemaš nalogo kot podaljšek snovi ter utrditev in osvojitev znanja, ki so ga dobili v šoli.

Če se zavedaš pomembnosti znanja (tu mislim znanja in ne ocen), ponavljanja snovi, rednega dela in vztrajnosti, bo domača naloga le pot do tega. Domača naloga je »sredstvo«, da bo tvoj otrok osvojil koristne navade, ki mu bodo olajšale življenje, ko bo odrasel.

Res se mi zdi pomemben starševski pristop do nalog. Da ga ne pustimo samega pri tem, temveč se zanimamo, kaj se dogaja z njim v šoli.

  1. Naučijo se odgovornosti

Naj ne bo pisanje naloge »grozen čas« in bitka za prevlado v popoldnevu, temveč urjenje za osvojitev odgovornosti. Tu ne mislim, da bo pritekel iz šole, se vestno v svoji sobi usedel za mizo in od A-Ž naredil vse brez tvojega »sodelovanja«. Tega ne pričakuj, ker so le otroci. Še meni opravljanje nalog predstavlja izziv, kaj šele njim.

Otrok se mora čimprej naučiti odgovornosti, ker mu ta vrlina pomaga pri samozavesti, občutku pomembnosti in samostojnosti. Sama tudi na drugih področjih otroku večkrat rečem: ti si danes odgovoren za…(smeti, cunje, mizo, varstvo, psa ipd…). Velika razlika, kot če bi rekla: spet nisi pospravil mize…nič ne delaš! Nepoboljšljiv si in podobne grozote.

Nižji razredi osnovne šole zahtevajo več prisotnosti, spodbude, doslednosti in motivacije staršev, a se z leti splača. Ob tem predlagam, da najprej pogledaš, kje imata z otrokom »težavo«. Zakaj na primer pozabi nalogo (kupi mu mini rokovnik za beleženje)? Zakaj pozabi potrebščine in zvezke (slaba priprava na pouk in nered-tu smo mi »najboljši«)? Zakaj se laže, da je naredil nalogo, a je ni? (Se koga boji ali komu kljubuje v družini? Je depresiven, nemotiviran, se ne zaveda bistva šolanja?)

  1. Osvojite rutino

Tu imamo mi vedno problem, ker imata otroka eden 4, drugi 3 treninge tedensko, ki se vedno spreminjajo in včasih trajajo do pol devetih zvečer, ko so mnogi že v postelji z domačim branjem…naša dva pa lačna, prešvicana, »ostanki« naloge na mizi, o tem, kaj bo naslednji dan oblekel ne duha ne sluha, ker še včerajšnjega kupa ni pospravil do pralnega stroja…ja, vsako popoldne smo »nekje«, da ne moreta ob 16h sedeti za mizo in delati naloge. Ta sistem je meni osebno za nekatere stvari tudi dober, a o tem kasneje…

Torej, v nedeljo spišete popoldanske »urnike« dejavnosti (tudi puljenje zob, kar je sin imel včeraj😱) in jih napopate na vidno mesto-s tem se izognete letanju in preverjanju terminov »zadnji moment«. Hkrati vidite, katero popoldne je bolj umirjeno in se ga veselite…

Napišite večerne in jutranje rituale (sčasoma se bo dalo to dobiti tudi na mojem blogu-za prijavljene na mailing listo😜, a zaenkrat uspem le pisati).

Sama sem na voljo za “iskanje hlač” zvečer, zjutraj pa »mrtvo hladna« hlač ne iščem, ker želim, da to rutino osvojita sama. Če bo dlje trajalo, bo pa dlje…tu pohvalim njune trenerje NK Brinja, ker so jima vcepili v kri odgovornost do kluba in do športa, s katerim se ukvarjata👏.

Možne rutine, ki jih lahko osvojimo (mi jih tudi še osvajamo, ker nismo popolni, a pomagajo):

  • kam vrže torbo, ko pride iz šole,
  • kje pusti zvezke, ko naredi domačo nalogo,
  • kam da zvezke, ko jih vzame iz torbe in jih za tisti dan ne potrebuje,
  • kje ima spravljene potrebščine in “stare” teste (pridejo v poštev za mlajše🤫)?

Želimo čim boljšo organizacijo šolskih stvari, da že priprava na domačo nalogo preveč ne utrudi…

naloga

  1. Počitek

Tudi otrok za mentalno delo potrebuje dovolj počitka. Naj bo že večer čimbolj umirjen, da bo noč res učinkovita. V sobah naj ne bo elektronskih naprav, prezračite sobo…o tem sem veliko pisala v objavi kupim spanec. Sama se zavedam, da pridejo iz šole utrujeni, zato o nalogah in šolskih obveznostih sploh ne govorim. Pustim jih pri miru, da kaj pojesta, pogledata, se s kom podružita…skratka, da pozabita na šolo.

Naj bo počitek od šole kot del zdrave navade za učinkovito delanje domačih nalog. Če imajo naloge veliko, naj imajo po 15-20 minutah malo odmora. Naj se premiga, sprehodi, sprosti, popije ali poje…

Otroku ponudi izbiro (ko vidiš, da je že bolj samostojen), kje, kdaj in kako bo delal nalogo. Tudi to je neke vrste zaupanje in daš mu več manevrskega prostora za nalogo.

naloga

  1. Delovna “postaja”

Kaj mislim s tem? Nekateri otroci potrebujejo mir in tišino, drugi lahko delajo nalogo leže v dnevni sobi, ko mama kuha, manjši otroci pa se podijo po hiši. Vsak je drugačen, je pa res, da le miren prostor brez motečih dejavnikov omogoča optimalno delo.

Pri nas doma težko dosežemo ustrezno “delovno vzdušje”. Če se učijo pesmice, se sicer zaprejo v sobo, običajno pa sinova nalogo delata na kuhinjski mizi, v družbi »cele družine«. Miha se celo uči na kavču z mačkom v naročju (follow me na IG😉).

Tu bi dodala še to, da se o snovi lahko pogovarjate »usput«. Na sprehodu (zadnjič sva peljala psa na sprehod in se pogovarjala o elementih, snoveh, zmeseh, molekulah ipd.), med kakšno dokumentarno oddajo, ob knjigi, v avtu… A to naj ne deluje kot vrtanje vanj, ampak kot zgled, da se tudi starši venomer učimo ali ponavljamo in da je znanje nekaj pomembnega v življenju. Ne bo nam škodovalo, če malo ponovimo angleščino in matematiko…

Med nalogo bodi otroku »na voljo« za vprašanja (kot neke starševske »uradne ure«🤭), a naj večino naloge naredi samostojno. Ne da sedimo zraven. Enkrat sem jih slišala od Miha, naj mu ne popravljam nalog, da bo učiteljica videla, katere napake dela.

(Otroci s posebnimi potrebami potrebujejo drugačen pristop in žal na tem področju nisem specializirana za nasvete. Menim samo to, da ti otroci potrebujejo še več potrpljenja in vztrajnosti staršev. Občudujem take starše.)

Nikoli, nikoli, nikoli ne govori otroku, da nima pojma, da ne bo nič iz njega, da bo »propalica« ipd. (mnogo starejših ljudi še sedaj kot odrasli ne morejo pozabiti takih besed s strani staršev-večkrat mi kdo to prizna).

Otroku zaupaj, sodeluj z njim, motiviraj ga, še posebej na področjih, kjer je dober. Tako bo pridobil na samozavesti, občutku pomembnosti in pripadnosti. Izrednega pomena za njegov razvoj!

naloga

  1. Naloga kot »služba«.

Cilj domačih nalog ni ta, da se naloga »nekako« naredi, temveč da otrok postane odgovoren in samostojen. Naloga je pomembna za vzpostavitev rutine, konsistentnosti (ne najdem prave slovenske besede😬) in vztrajnosti. Naj ve, zakaj dela nalogo. Ne zaradi mame ali učiteljice. Zaradi drugih ciljev. Pogovorita se o njih!

Skupaj napredujta v organizaciji časa: koliko časa bo porabil za nalogo, kaj potrebuje pri tem, kje vse lahko najde pomoč in tako naprej. Ker mlajši še ne poznajo na uro, jim nastavi timer, da bo imel občutek, koliko časa bo delal nalogo in kdaj bo pavza. Na voljo imata ogromno možnosti medsebojnega sodelovanja. Tudi to krepi vajin odnos.

  1. Še tole…

Nujen je čas, ki ga preživita z otrokom skupaj “ločeno od šole in domače naloge”. Takrat dobi pozornost, ki si jo zasluži, dobi občutek pripadnosti, pomembnosti in varnosti. Kadar tega ne dobi, išče to »pozornost« v času naloge. Ve, da je zate naloga pomembna in da mu takrat posvečaš čas, zato bo ta čas raje izkoristil za kaj drugega kot nalogo. Otroci s pomanjkanjem starševske pozornosti to pozornost iščejo med delanjem naloge (moje osebno mnenje), ki pa posledično za vse vpletene postane »nočna mora«. Starš se »trudi« z njegovo nalogo, otrok bi se pa zabaval in družil z njim….

Ne smemo se bati sodelovanja z učitelji. Obiskuj razredne ure, govorilne ure, šolo za starše…karkoli, da vzdržuješ medsebojno povezavo. Enkrat sem učiteljici potožila, da premalo sodelujem pri sinovi nalogi in učenju. Lepo me je pomirila, da v šolo hodi otrok in ne jaz. Sedaj ga podpiram, namesto njega pa ne delam nič.

Ne bom govorila o kaznih, temveč o spodbudah in nagradah. Ne bo popolnih dni, popolnih nalog, kakšna bo tudi »pozabljena«. Saj nismo zmaji, da bo za vsak prekršek kazen. Postavite pravila v družini in vztrajajte pri njih. Naj bo več spodbud in pohval, da dobro opravlja naloge (upoštevaj njegove zmožnosti). Poskusi en teden brez graje, kritike, očitkov, dretja, panike ipd. Mislim, da bo vzdušje doma čisto drugačno. Naloga bo zanj in zate veliko lažja.

Toliko za danes.

Veliko uspeha pri nalogah vam želim!

Lp,

Minka

P.S. (brez tega ne gre😜) Objavo dovolim deliti in všečkati, če pa prileti kakšen mail o tem, kako ste pri vas organizirani glede nalog, bom pa zeloooo vesela. Odgovorim vsaki…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja