Si želim uspešnega ali srečnega otroka?

Moj otrok: je lahko uspešen učenec in srečen otrok?

Priznam, strah me je šole. Želim si, da bi moji otroci radi hodili v šolo. Bojim se, da ne bodo izkoristili svojih sposobnosti in talentov, ki so jih dobili v dar. Se bodo v najstništvu pojavili vedenjski problemi? Bom spet nedosledna in bodo sami delali nalogo in se pripravljali na preizkuse znanja?

Mogoče otrokom ne zaupam dovolj?

So strahovi samo v meni ali jih prenašam na otroke?

Jim preveč popuščam?

Ne maram tega strahu, ki je posledica mojih pričakovanj. Mojih želja. Moje zahtevne »narave«.

Šolarji

Ob omembi šole fanta le zagodrnjata, zavijeta z očmi in se o tej tematiki ne želita niti pogovarjati. Prehod v šolsko leto bo za nas malo drugačen, ker bom na rehabilitaciji v zdravilišču, a nič hudega. Nista »prvarčka« in med letom bo še dovolj priložnosti za »medsebojno sodelovanje«😊.

V slovenskem mesečniku za mladino sem prebrala pismo hvaležne mame, katere sin je bil v razredu najboljši učenec-priden, vesten, vzoren, pobiral je vse nagrade, igra inštrument… skratka idealen otrok. Dobila sem cmok v grlu.

Sama sem bila tudi tak otrok in vem, da to ni v redu. Taka uspešnost ni kaj prida izboljšala moje samozavesti in doprinesla k sreči. Navzven sem bila neproblematična in nadvse pridna, do sebe pa neizprosna in nikoli zadovoljna z doseženim. Stalna »borba« za uspeh in doseganje vseh mogočih ciljev se je na fakulteti končala z boleznijo…nič čudnega.

Pri svojih otrocih sem zelo previdna glede »uspeha« in ne pričakujem ali zahtevam od njih, da so (po današnjih kriterijih družbe) med najboljšimi. Vem, da bodo za vpise v želeno srednjo šolo potrebne točke, a verjamem, da se bo tako izteklo, da bodo dosegli izobrazbo, ki si jo bodo začrtali.

Razmišljam kot mama, ki se zaveda pomembnosti izobrazbe, a hkrati želim, da moji otroci postanejo zadovoljni in srečni. Se bojim, da tega »doktorat« ne zagotavlja.

Kaj lahko kot mama naredim za »srečo« svojih otrok?

• Z otrokom se pogovarjam.

Sinova med šolskim letom ne sprašujem samo »kako je bilo v šoli« in »kaj ste jedli«. Pomembno mi je, katero snov jemljejo (ne pretiravam z enoceličarji in kritosemenkami🤣…), pogovarjamo se o razmerah v razredu (odnosi in komunikacija med vrstniki je po mojem mnenju zelo pomembna, tudi za kasnejšo zaposlitev).

Kaj so imeli na jedilniku? Kakšen odnos imajo z učitelji? Kateri so njihovi priljubljeni in nepriljubljeni predmeti?

Ali so pozorni do sramežljivih sošolcev? Pomagajo in opazijo stisko?

Kakšen pristop imajo do glasnih, energičnih ali »problematičnih« sošolcev…kdaj se zaščititi in potegniti zase in kdaj je bolje odnehati?

Se bojijo prinesti domov slabo oceno? Ti zaupajo, ali se bojijo tvoje reakcije zaradi slabe ocene ali pozabljene naloge?

Rada imam »bralno značko«😊. Letos bom motivirala fanta tudi za tujo literaturo, ker je v današnjem času angleščina nujna. Sama nimam talenta za jezike (čeprav veliko govorim😊).

Kako je s tekmovanji? Zakaj ja in zakaj ne? Si ti tekmovalna? Otroci tekmujejo zaradi staršev ali zaradi sebe?

Kaj otroke v šoli dolgočasi (prvi odziv bo itak “vse”)? Kaj jim je zanimivo, kaj jih preseneča, kje bi radi napredovali?

Naj iščejo svoje področje zanimanja, tudi če nam ni blizu.

Nisem komandant, mi je pa pomembno, kaj se z otrokoma v šoli dogaja. Moja dva nista angelčka in ne povesta mi vsega (tega ne pričakujem), a povezava med nami mora biti.

• Katere so njihove dolžnosti?

Čeprav se nekateri starši s pravniki “lotevajo” učiteljev, moramo biti ostali toliko pametni, da razumemo, da imajo otroci v šoli predvsem obveznosti in dolžnosti.

Moja osnovna zahteva, in sinova to vesta, je ta, da se v šoli najprej primerno obnašata. Stalno ponavljam, »da ne bo kakšnih traparij«. Miha sicer rad igra klovna v razredu, a ga opominjam, da med poukom to ni primerno.

Učim ju spoštovanja do učiteljev. Čeprav se s kakšnim njihovim pristopom do otrok ne strinjam, so tudi učitelji obremenjeni in nimajo lahke naloge z našimi razvajenimi otroci in starši, ki smo velikokrat težki do nezavesti.

Domača naloga je samoumevna, jima pa dam možnost, da jo naredita kadarkoli v popoldnevu, po svojem sistemu. »Zagrozila« sem z odsotnostjo s treninga, če ne bo domačih nalog. Matej je tako navdušen nogometaš, da lani ni bilo težav z domačimi nalogami😊.

Učiteljici sem v začetku leta na govorilnih urah povedala, da mi kakšen dan »uide« in ne pregledamo šolskih nalog in snovi. Lepo mi je razložila, da onadva hodita v šolo in da so ocene njune in ne moje. Samo to sem morala slišati. Letos se bom malo bolj potrudila, da osvojimo rutinski pregled snovi vsak dan. Že z vidika navade in za preprečevanje kampanjskega učenja.

Ne sedi z otrokom celo popoldne za pisalno mizo. Usmerjanje otroka JA, delanje naloge in plakatov z njim in namesto njega pa NE!

• Kako se učijo?

Otroci so različni. Eni prepisujejo, označujejo, drugi berejo na glas, tretji prehodijo kilometre med učenjem. Miha je nalogo delal tudi leže. Nisem težila, mu je že pasalo…

Če se tvoj otrok težje uči in potrebuje pomoč, se lahko obrneš na Leo v rumeni hiški. Priporočam!

• Skrb za svoje stvari

Ena najtežjih nalog današnjega časa. Otroci imajo ogromno potrebščin, oblačil, zvezkov in učbenikov (naša dva vedno kaj izgubita ali pozabita). Priznam, da mi gre to najbolj na živce. V šoli kup pozabljenih oblačil in copat iz meseca v mesec vztrajno raste. Isto je v klubu. Verjetno je vzrok v tem, da so furjasti, nepozorni in razvajeni, saj vejo, da jim bomo izgubljeno stvar takoj kupili. Grrrr…

Na tem področju ima naša družina še veliko dela…

• Zmage in porazi

V šoli dobivajo otroci dobre in slabe ocene. Doživljajo zmage in poraze.

Sprejemam, da bodo okrog njih vedno boljši in slabši učenci in da imajo tudi manj uspešni učenci določene talente, ki jih »odlični« otroci nimajo. Bistveno je, da starši pri svojih otrocih prepoznamo te talente in zanimanja in jih v tem podpiramo in spodbujamo.

Če sinovoma kakšen od predmetov ne leži, jima ne težim z več učenja. Naj ima 3 ali 4. Če pa je dober v nečem in v tem uživa, sem malo bolj zahtevna. Ko sem jaz hodila v šolo, je bilo obratno. Težili so nam s predmeti, ki jih nismo marali in nam še tiste priljubljene zagrenili.

Kateri so torej dejansko »rezultati« njihovega dela? So le v obliki odličnih ocen, pohval in nagrad?

Ne poudarjam samo odličnosti in uspešnosti, ker tudi slabe ocene »učijo«! Včasih še bolj.

Zagovarjam aktivno sodelovanje staršev in pomoč, če jim kakšna snov ne leži. Se pa ne strinjam s posedanjem ob otroku celo popoldne ali da otrok »čaka«, kdaj bo imela mama čas za njegovo nalogo.

• Obšolske dejavnosti

Pri izbiri obšolskih dejavnosti sprejmem izbiro otrok. Saj je koristno znati francosko ali nemško in piliti ročne spretnosti pri tehniki. Tudi kuhati bi se lahko naučila, da ne omenjam krepitve desne možganske polovice v glasbeni ali likovni šoli.

Miha sem po 4 letih glasbene šole izpisala. Ne more otrok iz nastopa na tekmo ali obratno. Odločil se je za šport in tam uživa. Tudi Matej, ki ima sicer talent za risanje, je izbral šport. Ema bi rada plavala in igrala violino. Obiskuje samo glasbene urice, plavanje bo počakalo.

Ogromno stvari bi radi počeli, a moramo nečemu reči ne in izbrati pametno. Ne moremo biti ob isti uri na več mestih hkrati in preživeti popoldne le kot taksistke.

• Kazen, disciplina ali pohvala?

Nisem mama, ki bi kaznovala svoje otroke. Mislim, da otroci bolj kot kritiko in kazen potrebujejo našo podporo, občutek varnosti in da so sprejeti, ne glede na vse.

Ko si najbolj jezna na otroka, ko te najbolj razočara in ko doživi razočaranje, takrat potrebuje našo največjo oporo, objem, pogovor…to je vir njegove moči.

Ne bo mu uspeh sam po sebi dal občutka, da je sprejet in ljubljen otrok.

Prepričana sem, da bo srečen otrok tudi uspešen. (Obratno pa ni rečeno.)

Moja najboljša prijateljica, profesorica matematike in najbolj srčna učiteljica, me je pomirila s stavkom:

Želim si povprečno uspešne in nadpovprečno srečne otroke. Se popolnoma strinjam z njo.

Lep začetek novega šolskega leta ti želim,

Minka

P.S. Vse bo dobro❤.