Blog, Skrb zase, Splošno

Spomladanska utrujenost nas bo pokopala.

Včeraj čakam v šoli, da hčerka konča glasbeno urico in moje mirno brskanje po netu “zmoti” pogovor dveh mamic: “STARA, TAKO SEM NEKAJ CRKNJENA.” Temu “doživljanju” rečemo spomladanska utrujenost….

Pomlad je vsa v razcvetu, komaj smo čakale na slikovite sprehode, božanje sonca in brezskrbno tekanje otrok po igriščih in travnikih…zdej pa tole. Počutje v podnu. Samo spale bi in ležale. Dela je še več, pa se nikakor ne spravimo k pametnemu delu, še plana nalog in obveznosti nam ne rata spacat, da o dokončanju spomladanskega umikanja debelih bund ne govorim (kaj je že spomladansko čiščenje?)…

Moja domača “okolica” ob omembi utrujenosti takoj začne z dandanašnjo lenobo, zato sem utrujenost pred njimi lepo pospravila pod masko dobre volje in sprinterskega letanja, da ne izpadem “brezdelno”. Izčrpanost sem tako že zdavnaj nehala omenjati in delam samo še na psihi, da me “deloholizem” nekaterih ne ubije.

Glede na to, da običajno ob enih ponoči spim, se nimam za deloholika. Je pa res, da imam veliko obveznosti, ki bi izčrpali vsakega kerlca. Naj vam zato zaupam, kaj mi pomaga, da ne znorim zaradi vseh pritiskov in še spomladanske utrujenosti povrh.

(Pomembno mi je, da berete te vrstice oz. da jih pišem, ker je bil dan v tem tednu, ko sem obupovala nad vsem, predvsem bloganjem, a na koncu prišla do pomembne ugotovitve. Bo treba brat naprej, da jo izveš…😉.)

 

  • GLEJ NASE IN NA SVOJE DELO (prevelika pričakovanja lahko “prispevajo” k spomladanski utrujenosti)

Pozor! Tu ne govorim o tem, da si sedaj na svetu samo ti, tvoje morebitne “seanse”, draga razvajanja in podobno. Pravzaprav me to ne skrbi, ker vem da gledaš samo na otročke in na druge… Govorim o tem, da se rade v fazi utrujenosti ozremo naokrog in nas lahko dejavnosti drugih mamic spravijo v slabo voljo. Enim uspe tečt, kofetkat s prijateljico, iti z možem na krajše potovanje, otroci so lahko kakšen dan pri babici, na družbenih omrežjih jih vidiš vse nasmejane, slikane v prekrasnih spomladanskih kolekcijah in naličene, nekatere pišejo knjige, druge vrtnarijo, blogajo…vse sorte.

(Zdej je tulila sinova budilka in sem jo mogla ugasnit, ob tem pa izgubila miselni tok, jaooo. On je že eno uro pokonci. Zakaj otroci ob sobotah zjutraj ne spijo?)

Aja, hotela sem napisat, da se skoncentrirajmo na svoje potrebe in delo, ki ga v trenutnem stanju lahko opravljamo. Ko sem sama “samo” dojila in pucala kakce in bruhce sem se počutila pozabljena, nesposobna za karkoli drugega, neuspešna, neproduktivna, zdolgočasena ipd…

Za vse mamice, ki ste trenutno v tem položaju…

vztrajaj, to te krepi in dela močnejšo. Naj imajo otroci mamo, ki jim nudi ljubezen in jim je trdna opora v njihovem prilagajanju na svet. Glejte preko njihove trme, stalnega joka in bolezni in poskrbite zase v smeri umiritve, razumevanja teh procesov in poiščite (klikni ➡pomoč), če čutite, da jo potrebujete. Saj to ni tista psihiatrična za najhujše primerke, ali da ste nesposobne ipd. To je reševanje začetne materinske problematike, bi jaz rekla. Ne znamo vsega, zmoremo pa ogromno. Urška je krasna!

Ker je počitek tudi zelo pomemben…

Ne pozabi na spanec! (⬅O tem sem enkrat že pisala. Mogoče ti kakšen nasvet ali izkušnja pride prav.)

Tako, po več letih si danes lahko mirno privoščim tudi kaj iz zgornjega seznama “sprostitve”, ob tem uživam in vem, da si zaslužim. Ker ogromno potrpim (izogibajmo se občutkom “pretrpim”, ker materinstvo ne sme biti trpljenje), izrazim ogromno ljubezni otrokom, ker motiviram veliko ljudi na vse možne načine in s tem izpolnjujem tudi svoje poslanstvo: pomagati sebi in drugim mamam. Brez nagrad in ploskanja.

  • PREPOZNAJ RAZMIŠLJANJE, KI TE UNIČUJE

Pa to bi še mogla, tega nisem do konca, pa tukaj sem otroku popustila, pa tega maila nisem odgovorila, pa nič ne spečem za družino…nič ne delam, časa ne znam izkoristiti, vsi me hočejo, ne zmorem več…

To so samogovori, ki ne peljejo nikamor. Samo v občutke krivde in nesposobnosti. Zaspi zvečer z mislijo, katera bi bila naslednji del glavna naloga, ki jo moraš opraviti. Katera te najbolj žre, te dela živčno in nesposobno.

Lahko je že umazan kot v kopalnici, umik premajhnih otroških cunj, pospravljen predal v kuhinji… Sama sem odstranila luknjaste čevlje in se počutila izvrstno. Omara za čevlje je sedaj prostorna in čista. Čaka na nove čevlje, ki se skrivajo v rojstnodnevnem darilnem bonu. 😀 Je bil januarski, sedaj smo pa aprila. Vidiš, kako sem uspešna pri nakupih zase? Hčerka ima od takrat že celo spomladansko kolekcijo…

  • DELAJ MAJHNA OPRAVILA, SAMO DA SE “PREMIKAŠ” NAPREJ

Kaj želim povedat. Včasih smo tako ubite, da nismo sposobne niti posode zložit v stroj. Bog ne daj, da nam stroj crkne…V takih momentih se sedaj usedem za 10 minut in si privoščim krajši počitek. Včasih sem kar hodila gor in dol po hiši z upanjem, da bom kaj dokončala, a je bilo še slabše. Še čakolada je na koncu ubila moje energetsko stanje.

Po počitku se lotim naloge, ki je lažja od tiste, ki je prej nisem uspela naredit. Običajno je to zlaganje perila iz sušilca (ne likam!) ali zlaganje kakšnih papirjev. Bistvo, da se premaknem naprej in da nekaj dokončam. To je težje pri mamicah z dojenčki, ker zajoka, postane lačen, se pokaka, drugi otrok se meče po tleh…zato po malem. Mini zmage. Ne potrebuješ  dokazovanja drugim.

  • NE BO VSE POPOLNO, VAŽNO DA NAREDIŠ

V četrtek sem bila reeees izmučena. Do joka. Zakaj je do tega prišlo sem ugotovila včeraj na fizioterapiji. Naj obrazložim. Sin ima poškodovano mišico (pravzaprav oba) in ta teden sem ju naročila na pregled pri fizioterapevtu. Starejši sin je komaj hodil, a sem ga v sredo pred šolo slučajno ujela, da stoji v golu in brca (hčerka je imela z vrtcem v šoli jutranjo telovadbo in sem ga zasačila). Pred terapijo sem mu rekla, da jo bo plačal s svojim denarjem, ker brca zjutraj neogret. Strmaril se je, da potem pa ne gre (najstniški izpadi pač, ki jih moram pustit in podebatirat o tem naknadno).

Šla sva z mlajšim sinom, “prosta” terapevtka, ki je bila zadolžena za starejšega sina, pa se je posvetila mojemu hrbtu. Skoraj z macolo, bi človek rekel. Po letih zategnjenosti v hrbtu je bilo “boleče”. No, da skrajšam. Naslednji dan sem bila kot povožen maček, včeraj pa me ob ponovnem obisku (tokrat z obema sinovoma) terapevtka vpraša, kako sem bila po masaži. Kakšni masaži? A jaz sem bila na kakšni masaži? (No, vidite, koliko stvari se mi zgodi. Za dva dni nazaj moram pomislit, kaj je bilo…). Sem ji rekla, da tako zanič že dolgo ne. Ah, gospa, to je običajno po terapiji.

Sem si oddahnila, da je bilo “to to” in da mi gre že na bolje. Sedaj vem, zakaj nisem zmogla bloga pisat v sredo, ampak ga pišem danes.

Bistvo je, da ne obupaš in nadaljuješ (ali začneš) s svojo priljubljeno aktivnostjo, tudi če je kakšen dan kasneje.

Nisem obupala nad bloganjem in v glavi mi že nastajajo zamisli o rutinah in načrtih za lažje pospravljanje, telovadbi, vzgojnih rešitvah ipd.

(Jah, bo treba ostat z mano še naprej😉.)

A imamo še voljo pisat in brat naprej? Ajde, naj bo še ena točka, potem pa gremo ven.

  • DAJ SI VENDAR NAGRADO ZA SVOJE DELO

Tisti, ki hujšajo, si morajo po uspešni izgubi kilogramov kupit nove hlače in so vsi srečni. Tisti, ki pišejo knjige, imajo za nagrado svojo knjigo. Uspešen projekt v službi se zaključi s stimulativnim plačilom ali obiskom kakšne konference v tujini, mama ali soseda, ki pridno skrbi za svoj vrt, pridela zdravo njami zelenjavo, pevci po nastopu dobijo aplavz in kakšen evro, dobri blogerji dobijo ogromno lajkov…(jaz recimo dobim 3 na FB😆).

Kaj pa me? Po kosilu in večerji imaš za nagrado kup posode, po skrbno zloženih svežih oblačilih imaš kup umazanih cunj, po potrpežljivem dojenju imaš polne plenice (saj veš česa), popoldne imaš nadzor nad nalogami, stalne borbe med otroki, vedno bolj nastlano hišo, ne veš kaj spet skuhat (že včeraj so bli makaroni) in zvečer za “nagrado” veš samo to, da boš ponoči spet mogla vstajat. Jaka stimulacija, moram rečt.

Saj mene srečen otrok in nasmejan najstnik zelo osrečita, a težko samo s tem preživljam naporne dneve.

Kaj bi torej našle zase?

Jaz sem srečna, če imam malo miru (naj ne bo tvoj edini mir takrat, ko pelješ nazaj voziček v trgovino in te otroci pripeti čakajo v avtu…sem spet kruta). Predlagam, da zjutraj vstaneš vsaj 15 minut pred družino. V miru spij kavo, se stuširaj, namaži s kremo, pretegni ude (vem, da se ti ne da ob 5h hodit telovadit, meni tudi ne)…pomisli, kaj želiš od dneva. (O načrtovanju bova kdaj drugič, ko bom sama kaj pogruntala🙃…).

Nagradim se z dejavnostjo, ki sem jo imala rada v otroštvu. En večer ta teden sem s fantoma igrala odbojko (če so poškodovane noge, igramo z rokami🤣) in se vrnila v čase svojih treningov. Sem mislila, da se mi bo srce stopilo od sreče. Pa pela sem rada (to še sedaj), vidim da rada fotografiram (instagram mi je zelo všeč prav zaradi fotk), pišem vse sorte…

Kaj si pa ti rada počela kot otrok? Risala, kreirala obleke, šivala, se igrala z barvami, kuhala…idej za nagrajevanje kar nekaj…

Veliko mi pomenijo rezultati mojega dela. Zadovoljna družina, napisan blog, sprehod ali kakršnokoli drugo gibanje, tudi pospravljen dom mi veliko pomeni. Prosim te, da sama opaziš svoje delo in si daš priznanje za vse, kar narediš. Tudi če so to malenkosti. Iz tega lahko zraste veliko.

  • ZA KONEC

Proti spomladanski utrujenosti ne pomagajo le vitamini, zdrava prehrana in sprehodi temveč tudi pozitivna miselnost in delo na izboljšanju rutine, postavljanju ciljev, samo-nagrajevanju in zahvaljevanju za tisto, kar imamo in nam je dano. Poišči spet svoje talente in mini veselja.

Tako, naj bo tole za danes dovolj (pa ne da si še z mano😀). Pošlji objavo še mamici, ki ti veliko pomeni in vama bo obema lažje.

Se bereva spet kmalu!

Minka

(če te zanima, kaj je to za en mama blog, pa klik klik.)

Sedaj pa na sonceeeee.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja