Blog

Tresla se je gora, rodil se je blog.

Vesela sem, da si naletela na moj blog. Želim, da bi bil kotiček za sprostitev in razumevajoče besede. Ko boš imela občutek, da tavaš po puščavi, utrujena in brez prave moči in smeri, se oglasi. Sigurno boš našla kaj koristnega, da ti bo lažje. Ali da se boš vsaj malo razvedrila.

Rada imam izzive in raziskujem vsa možna področja, a ideja za bloganje ni zrasla na mojem zelniku, temveč so mi jo “uturili” prijatelji. Ne bo vse slovnično, pa kaj. Važno, da se boš imela fajn.

O ne, še en mama blog😆…

Jaz pa blogerka…hecaš🤣.

Tehnični tip sem bolj v smislu menjave žarnic in baterij v otroških igračah, družbenih omrežij pa večji del življenja sploh ni bilo na mojem “seznamu”.

Vztrajno sem se otepala vseh možnih zasvojljivih zadev-razen čokolade z lešniki, lani pa sem iz poslovnih razlogov z bratovo pomočjo pristala na FB-ju. Naj ob tem omenim, da sem FB prijatelje “razveselila” s poroko sredi tedna:)) Pa še kakšen kiks bi se našel. Z objavami so rasle tudi izkušnje. In brez izkušenj ne moreš napredovati, se strinjaš?

S FB objavami sem se začela izpostavljati, kar mi karakterno ne ustreza preveč, a sem ugotovila, da me pisanje razveseljuje in hkrati sprosti. Doživetja postanejo dokumentirana. Lahko se ozreš nazaj na napisano, prebereš svoje misli in ponovno občutiš veselje in zadovoljstvo. Pisanje je strast. Tu ni pravil. Zasvoji. Človek se preko pisanja spoznava in tako izraža svoj svet. Želim, da moje izkušnje materinstva pomagajo tudi tebi.

ŽIVLJENJSKA PRAVILA

Dve zelo pomembni zadevi sem v življenju osvojila in mi zelo pomagata, da živim bolj mirno:

nikoli nisem vsem všeč (logično) in ne obremenjujem se s tem, kaj si drugi mislijo o meni. Tega še sami ne vejo, ker ne mislijo name:)). Tako, dve veliki “psihološki” oviri za napredovanje v življenju sva s tem premagali!

Delam veliko napako, kadar želim ustreči vsem in hkrati razmišljam, kaj si bodo drugi mislili…

in potem v strahu pred napakami ne delam “nič” in stojim na mestu. Nezadovoljna, z željo po spremembi. A prvega koraka ne naredim.

S tem blogom sem naredila prvi korak. Pomembno je namreč, da počnemo stvari, ki nas veselijo. Izključno zaradi sebe. Ne bi pisala tega bloga, če v pisanju ne bi uživala. Vedi, da se naša sproščenost najprej odrazi na otrokih.

TREBA JE SAMO ZAČET, PA GRE…

Noben začetek ni enostaven in sama sem veliko razmišljala, v čem bi bil sploh smisel bloganja in hkrati izpostavljanja. Mislim, da je prevladala ljubezen do pisanja in želja po deljenju izkušenj.

Berem že od malega. V osnovni šoli sem vsak četrtek tovorila domov kupe knjig in nenehno brala. Da bi pisala, nikoli nisem sploh razmišljala. Gimnazijski spisi, jao.

Lani so, kot sem že omenila, začele nastajati preproste objave na FB. Želela sem na preprost in malo humoren način razveseljevati prijatelje. Iskreno in preprosto sem pisala o vsakdanjih stvareh, ki so pomembne za mamo. Upam, da mi bo to uspevalo tudi naprej in jih boš tudi ti rada brala. Imamo ogromno materinskih izkušenj, ki si jih lahko podelimo v naši oazi.

SAMO TO ŠE NAREDIM, POTEM SI PA VZAMEM ČAS ZASE…

Danes mamam ni lahko, se strinjaš. Usklajevati moramo ogromno stvari. Otroci in njihove obveznosti, vzgoja in gospodinjstvo, službene zadeve… Čas za moža je že redkost. Še posebno ko so otroci majhni in si brez varstva.

Leta nam žal neusmiljeno tečejo in kot bi mignil so otroci večji, me pa zmedene, ker se sploh več ne prepoznamo. Predvsem pozabljamo nase kot ženske. Vsega je preveč in smo samo še utrujene mame.

Priznam, da sem preveč navezana na otroke, ker se zavedam, da so mi podarjeni in da bodo morali nekoč po svoje. Ne sme pa to biti moj izgovor, da sedaj ne poskrbim za svoje zdravje, za svoj duhovni in duševni svet. Vsak je odgovoren zase. Si predstavljaš, da tvoji otroci ostanejo brez tebe, ker nisi poskrbela zase? Mojim se je to skoraj zgodilo, zato cenim in spoštujem vsako minuto življenja. Ustaviti se hočem in uživati življenje.

NI HUDEGA, ČE KAJ ZAMUDIŠ V SVETU

Kljub vsem dosežkom, možnim povezavam in kontaktom je danes največ razočaranih, depresivnih in izčrpanih ljudi. Stremimo po uspehih, dosežkih, vplivih…ne znamo pa v miru posedeti z domačimi. Prijatelje nabiramo na FB in IG, da bi kakšnega prijatelja “dobil” na kavo in se zaupno pogovoril z njim pa je že redkost. Nimamo več časa za to.

Tudi mame od sebe pričakujemo preveč. Vsaj jaz. O tem bom veliko pisala, ker mi je perfekcionizem skoraj uničil življenje. Čeprav hočemo narediti vse in še več, se mi zdi organizacija časa in postavljanje prioritet v življenju odločilno za srečno življenje. O tem bom pisala v naslednjih objavah. Ti povem skrivnost? Ne rabiš za vsako življenjsko področje porabiti enako mero časa, temveč pravo mero časa.

KAJ PA SPLOH POČNEŠ DOMA?

Zadnjič sem v vrtcu želela začeti pogovor z mamo hčerine prijateljice z vprašanjem, s čim se ukvarja. Nič, doma sem, je rekla. Priznam, da mi je pritisk vidno narasel. Sem ji mirno rekla, da jo občudujem, ker vem, da je doma ogromno dela.

Prav tako me je kmalu po zaposlitvi v domačem podjetju neka druga mama spraševala, kaj sedaj kaj počnem, ko nisem več v službi…ta izjava je bila pa predinfarktna. Mame, ki “smo doma”, očitno nič ne delamo…tako je na koncu izpadlo.

Tale blog bo tezo o dolgočasnih mamah, ki tavajo v “puščavi” konkretno zamajal. Draga mama, naše delo je dragoceno in pomembno za družino, podjetje in celoten naro! Prosim, da se tega zavedaš.

O TEM PA RES NE…

Ne bom polemizirala o cepljenju, šolstvu in perečih temah, ker želim, da imava o takih delikatnih stvareh vsaka svoje mnenje in naj pri tem tudi ostane. Mojih idej ti ne bom vsiljevala, mogoče pa bo komu moja izkušnja pokazala drug pogled ali celo drugo smer na poti življenja.

Moje šibke točke so moda, vrtnarjenje in kuhanje. Ne rečem, da nimam želje po urejenosti, lepih oblekah in čevljih, pripravi okusnih obrokov ter svojem vrtičku, a nisem temu še namenila dovolj časa in energije. Preprosto moram na tu še napredovati. Tudi to še sledi, ker so otroci že večji in lažje počakajo, da se kakšen obrok pripravlja dlje in tudi pri kuhanju že radi sodelujejo.V trgovini ne rabim več previjat otrok in včasih mi uspe zaviti na ženski oddelek. Priznam, da še vedno oddidem domov z otroškimi oblačili…

Moj vrt bo pa tudi nekoč poln vrtnin in zelišč.

Tako, naj bo za danes dovolj. Čaka nas še večerni družinski pogovor. Povemo si, kaj je bilo komu všeč in kaj ne.

Če ga še niste uvedle, ga vaši družini toplo priporočam. Naj bo to danes tvoja OAZA. Pogovor z otrokom ali partnerjem o lepih stvareh.

Imej se lepo!

Minka

(ne pozabi na komentar in prijavo na novičke o novih vsebinah)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja