kontrola nad življenjem
Blog, Materinstvo, Skrb zase

Ujetost ali kontrola nad življenjem? Na kaj lahko vplivam?

Dolga leta sem bila prepričana, da nimam nobene kontrole in nadzora nad življenjem in da je moja osnovna naloga služba, gospodinjenje, nega otrok (več let so bili bolni vsak mesec), prilagajanje potrebam starejših, “skrb” za moža in še na kaj sem pozabila…

Na kaj sploh lahko kot mama vplivam, da se ne počutim ujeta v urnike in zahteve drugih in da ne razpolagajo z mojim časom, mojimi cilji in posledično mojim zadovoljstvom?

Ujetost

Name so vplivala prepričanja, da moram druge postaviti pred sebe, da mamin čas ni dragocen, da morajo imeti samo možje glavno besedo, da ne smem povedati svojega mnenja, predvsem pa da materinstvo ni “uživancija”, temveč nenehen boj za obstanek (utrujenega telesa) in reševanje vzgojne problematike.

Ohromil me je občutek, da drugi upravljajo z mojim življenjem in da sem pri tem nemočna. Da se preprosto ne da ničesar spremeniti. Za hrano si nisem vzela časa, ker se je vedno mudilo in ker so naše mame in babice sedle k mizi, ko so drugi že pojedli, na kavču nisem posedala, da slučajno kdo ravno v tistem trenutku ne »preveri«, če kaj delam, da ne omenjam izogibanje sproščenega druženja »brez obveznosti«. Je treba delat-še vedno poslušam vsak dan.

(Na koncertih sem sicer pela, ker je bilo koristno za poslušalce (upam), da bi pa z možem šla na kakšno predstavo ali koncert, je bil pa že problem. A le v moji glavi.)

Ne bom razlagala na dolgo in široko, da tak način življenja in »tlačenja osebnosti« ni v redu. Za nikogar-ne za mamo, ne za otroke, za zakon pa sploh ne. Mislim, da nismo ustvarjene izključno za predanost in vdanost; v usodo ali v »karkoli že nanese«.

kontrola nad življenjem

Koraki na bolje

Začela sem počasi raziskovati, na kaj pa lahko vplivam. Česa mi drugi ne morejo vzeti? Za koga in kaj sem sploh odgovorna? Ali se moram pri teh letih sploh še komu dokazovati ali sem dovolj dobra taka, kot sem?

Nisem mogla dovoliti, da bi pretekle izkušnje in omejujoča prepričanja vplivala na moje sedanje življenje, na odločitve in na prihodnost.

Vsak človek doživi kaj težkega v življenju. Če nenehno le »posedamo« v preteklosti in meljemo občutke, ki so že zdavnaj mimo, nas to le ovira, da ne postajamo boljši in razvijamo svoje osebnosti. Vsi smo posebni. Vsi smo zanimivi; če si le dovolimo odkrivati sebe in svoje poslanstvo.

Mišljenje.

Ena od bistvenih stvari, na katero lahko vplivaš, je tvoje razmišljanje. Rezultati tvojega razmišljanja in tvojega samogovora se slej ko prej pokažejo navzven. Nenehne samoobtožbe, samokritike, samopomilovanje in razočaranje nad svojim življenjem ne prinesejo drugega kot utrujenost, izgorelost, brezvoljnost in brezciljnost.

Teh misli nisem prekrivala z bežanjem pred TV, kofetkanjem in jamranjem prijateljicam, prepiranjem, alkoholom ali drugim omamam ali brezciljnim pregledovanjem družbenih omrežij.

Pomagala je tišina, mir, narava, zavedanje, namerno spreminjanje škodljivega razmišljanja v hvaležnost, ustvarjanje dobrih navad, pogovori z možem, počitek, branje, branje in branje…in sedaj pisanje.

(Vabim te, da si “priznaš” kakšno prepričanje, ki te le ustrahuje in zasužnjuje, da bi naredila nekaj, kar si že dolgo želiš. Pa si ne upaš, ker se bojiš odziva drugih. Mogoče se celo bojimo spoznavanja sebe in svoje nepopolnosti…)

Reakcije in samonadzor.

Pišem o odzivanju na dogodke, ki se ti zgodijo. Samonadzor je odlična vrlina, ki pa zahteva veliko dela na sebi. Tekom celega dneva nas kup dogodkov lahko razjezi, razočara in izčrpa, a se lahko dvignemo nad vsa ta čustva in se odzovemo umirjeno in z zavedanjem, da lahko vplivamo na potek dogodka. Koliko časa se boš jezila na otroka? Koliko časa (če sploh) boš možu očitala, da je spet pozen? Kdaj boš končno rekla komu ne?

Bom sama.

Napaka, ki jo še vedno kdaj delam, je trmasto vztrajanje, da bom za vse poskrbela sama in ob tem hranila sebe, kako sem sposobna. Hkrati šibka in občutljiva, a navzven zmožna urediti »vse«. Sedaj vem, da bom otroka z veseljem pustila v družbi tašče, da bo druga mamica peljala mojega otroka na trening in obratno, da bom stranki rekla, da ne morem pripraviti ponudbe, da bom otroku rekla, naj sam pospravi nogavice (po možnosti danes) in da bom možu »dovolila«, da skuha večerjo. Dovoli drugim, da ti pomagajo.

kontrola v življenju

Hrana in počitek.

Lahko vplivam na to, kdaj in kaj bom jedla. O “dietah, ki to niso”, bo objava kdaj drugič, a izrednega pomena je dovolj tekočine in čim več »zdravih krožnikov«. Najbolj pomembno od tega je zavedanje ali ješ največkrat zaradi lakote ali na tvojo izbiro in količino hrane vpliva jeza, žalost, razočaranje, dolgčas, osamljenost ali kakšno drugo “neprijetno” čustvo.

Če si ustrezno organiziraš čas, si lahko priskrbiš dovolj počitka. Ta je nujen za naše počutje in lahko vplivaš nanj. Če si ne odpočijemo, smo kot hrček na kolesu, ki ves čas dela, pa nikamor ne pride. Izbira počitka je torej ena od stvari, ki jo lahko nadzoruješ.

Postavljanje meja.

Najpomembnejše pri nadzoru nad svojim življenjem se mi zdi postavljanje meja. Uči se skrbeti za svoj mir, svoje zdravje in bori se za kvaliteten čas s seboj in družino. Postaviti moramo jasne meje, koliko vpliva zunanjega sveta si bomo dovolile. Tu lahko sama odločaš, kdo bo tvoj vzornik, kakšne knjige boš brala, kaj boš gledala in poslušala, s kom se boš družila in tako naprej. Razmisli sama.

Drugih ne moreš spreminjati, lahko pa spremeniš sebe in svoje razmišljanje.

Napiši si v svoj dnevnik, na kaj lahko vplivaš in na kaj ne moreš (vem, da je težko pisati o sebi, a samo tako lahko odkrivamo svoj svet, ki je edinstven in se sprejemamo take, kot smo).

Objem. (Dirkam k otrokom😉.)

LP, Minka

#miselzate IT’S OK TO GROW SLOW.❤

(na tematiko objav lahko vplivaš tudi ti, samo javi mi-pišem lahko o življenju z najstnikoma, trmasto umetnico in možem😉, rutinah, biznisu in materinstvu, vitaminih, pospravljanju krame in družinskih opravilih, praznikih, ciljih…ni da ni😜)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja