(Če ne veš, kaj je Fortnite in tvoji otroci ne gledajo mobilnih telefonov in ostalih zaslonov, je objava zate brezpredmetna…)
Opozorilo: nasveti niso strokovne narave, temveč izključno praktično življenjski in se v primeru hude odvisnosti obrnite na strokovnjake za področje odvisnosti. Virtualna zasvojenost (z igro Fortnite in podobnimi strateškimi igrami) predstavlja vedno večji problem v družbi.
Huda odvisnost od zaslonov, ki zahteva takojšnjo pomoč, v praksi izgleda tako:
- otrok/najstnik je v primeru odklopa ali odvzema elektronske naprave fizično nasilen in vpije nate, grozi, preklinja, žali
- otrok/najstnik večino časa preždi v sobi za ekranom ali izven doma (pri prijatelju na PS)
- otrok/najstnik uporablja/zlorablja naprave tudi po polnoči
- brez dovoljenja vzame tvojo mobilno napravo in brska po njej
- krši dogovorjena pravila
- počaka, da starši zaspijo in se odtihotapi v prostor, kjer je računalnik
- na omejitev zaslonov ima otrok hude čustvene reakcije in izbruh togote (mlajši).
Absolutno brez težav:
- škoda, da pišem, ker objava ni za te primere
Blage težave:
- otrok se večinoma drži pravil, a prosi za zaslone tudi izven tega časa
- pravila sprejema z malo nerganja in prerekanja
- ko poteče dogovorjeni čas uporabe zaslona, odlaša z izključitvijo, če ima za to priložnost (beri: smo pozabili na pravilo in likamo naprej)
- zaradi naše doslednosti običajno uboga pravila, a kdaj izkoristi našo nepozornost in nas preizkuša, koliko mu bo uspelo prigoljufati (ta mi ni všeč, raje se »konfrontiram«)
Zmerne/običajne težave:
- vse vmes (ta objava je za nas😊)
(Opis težav je povzet po knjigi Noel-Janis Norton Mirnejše, lažje, srečnejše Otroštvo pred zasloni, ki vam jo za strokovnejšo obrazložitev zelo priporočam.)
Pa začnimo…
Moj fokusirani blogerski letni program je popolnoma porušila Alenka z “naročilom” objave o Fortnitu. V bistvu me je že starševski kolega na fuzbalu spodbudil k tej temi, a sem jo prestavila na oktober. Da pa je zadeva resna, sem ugotovila med kuhanjem večerje in bežnim spremljanjem športnih novic. Nadzemeljskemu Luki Dončiču so podeljevali nagrado za najboljšega novinca in je javno povedal, da bo po podeljeni nagradi šel igrat Fortnite. (Že Dragić je baje omenil, da je še najstnik in pač igra igrice…)
Joj, joj. Kdo je dovolil, da ta reklama za Fortnite pride v javnost mi ni jasno in zakaj ga noben ne snema ob petih zjutraj, ko sigurno že trenira. Hm, krasen zgled za moja fanta (in še kakšnega mulca), ki se tudi vidita v športu in hkrati zelo dobro vesta, kaj je Fortnite. Trenirata pa mnogo manj časa kot Dončič, da ne bo pomote.
Drugi alarm sta bila tudi dva mulca s fuzbala, ki sta po eni od tekem prva pridirkala iz garderobe in frapiran starš ni mogel verjeti svojim očem. Ponosno sta povedala, da se jima mudi igrat Fortnite. “Zgrožena” sem tudi, ko grem v šolo po otroka in šolarji skupinsko ležijo po vogalih in družno bulijo v ekrane. Pravzaprav nisem več zgrožena in kakšen se še najde brez ekrana, priznam.
Na sprehodu v Egiptu sem skoraj padla v morje, ko je mlad par svojemu otroku v voziček dal tolikšen ekran, da se otroka sploh videlo ni.
Kamorkoli danes prideš, nihče ne more več niti hoditi, če ne drži v roki svojega telefona in s hitrimi prsti skrola po ekranu. Vedno se sprašujem, kako lahko vse preberejo. Po moje so njihovi beta možganski valovi že čisto v gama stanju.
Tu se pojavi prvi »krivec« za težave z zasvojenostjo. Globalizacija virtualnosti in zagotova smrt ali vsaj neuspešno poklicno življenje, če najmanj 10 ur dnevno ne uporabljaš računalnika, tablice, telefona in v ozadju še TV…
Najhuje je seveda to, da ko samo pomisliš, da dve uri ne bi bil v stiku z mobilcem, postaneš živčen in te je strah, da bi te svet izpljunil. Poleg tega boš vse, kar se dogaja v svetu, zamudil in te prijatelji nikoli več ne bodo sprejeli medse. Ja pa ja…sami izgovori za buljenje v ekran.
Pred začetkom mojega odkrivanja, kako Fortnite učinkuje na otroke, sem bila prepričana, da je za njihovo, zaenkrat še zmerno odvisnost od igric, kriv Luka Dončič, vsi, ki so sodelovali pri lansiranju igrice na tržišče, naporna šola, izčrpavajoči treningi, bogati in slavni gejmerji (ne vem, kako se to napiše), sosedov mulc in še trije sošolci, ki moje otroke ves čas »invajtajo« v igro. Ob vsem tem so bili moji otroci velike žrtve te strateške igrice in na robu tega, da jih vrstniki izločijo iz skupnosti, če se vsak dan ne pojavijo v »zounu« (to je nek kraj v igrici) in obvladajo plese/skilse tudi v realnosti.
NEPRIJETNO ODKRITJE
Da bo imelo to raziskovanje velike posledice, nisem niti pomislila. Zadeve na blogu se običajno lotim, ko sama preživim kakšno neprijetnost in ko najdem rešitev zanjo ali uvedem boljšo navado za lažje življenje. Iz tega razloga nisem želela takoj napasti otrok, jim izklopiti »plejstejšna«, zageslirati telefona s pristnimi odtisi in jih obdati s knjigami za bralno značko, temveč sem se najprej lotila svojih razvad.
Optimistično in pogumno sem nameravala sprejeti realno slike svojega »udejstvovanja« na telefonu in družbenih omrežjih in si zato naložila aplikacijo, ki spremlja, kolikokrat dnevno prižgem telefon in koliko časa dnevno zapravim dnevno na FB, IG, Youtubu, mailu ipd.
Predvidevam, da aplikacija ne laže in prvih nekaj dni sem potrebovala, da si opomorem od sramu, razočaranja in slabe volje nad zapravljenim časom v virtualnem svetu. Nič čudnega, da je blog trpel. Pa še kaj drugega, če sem čisto iskrena.
O FORTNITU
Ko sem prišla malo k sebi in nisem več preživela toliko časa na spletu, sem lahko začela z opazovanjem in iskanjem pozitivnih in negativnih vplivov igranja te igrice. Pozitivnih vplivov igrice na otroke po natančnejšem preučevanju nisem odkrila. Razen, da jih ni treba voziti k prijateljem in klicati mam za naloge, ker se to zmenijo sami v »tvajlajtu«.
Sem imela pa pred tem nekaj lažnih prepričanj in »dobrih« razlogov, da so fantje po mili volji lahko viseli na ekranih in tolkli okrog sebe.
Naj jih naštejem le nekaj:
- po šoli so izredno utrujeni in potrebujejo malo sprostitve,
- bolje da so doma, kot pa v kakšnih čudnih tolpah ali ilegalno na mojem motorju,
- temperamentni fantje, kot je moj prvi sin, mora svoje sile »sprostiti« drugje kot na svojem bratu,
- edini mir imam takrat, ko otroci »v miru« zasedajo vsak svoj ekran…
Tolažila sem se s tem, da mi ni treba z njima delati za šolo in sta kljub temu med uspešnejšimi (to je sigurno od fokusiranih bojev z ameriškimi najstniki), da še ohranjata dober spomin in bereta vsaj Guinessovo knjigo rekordov, vse izdaje Neverjetnic in Kapitana Gatnika. Jaz ne morem pomagati, če ju Ovčar Runo in Grivarjevi otroci ne zanimajo…
Nista zasvojena in pridno hodita v šolo in na treninge, vsak dan pa mi sin podaja nenavadna dejstva sveta tipa »zobje morskega polža so najtrša snov na svetu, na Poljskem rastejo ukrivljena drevesa, aligator ima votle zobe ipd. Nikoli mu ne verjamem…
Ema kljub enournim ogledom »life hackov« na Youtubu nariše med 10 in 15 risbic dnevno, uživa v glasbeni in likovni šoli in drvi s kolesom okrog hiše. S tem sem se tolažila večino časa.
Nekaj sem jim sicer pametovala glede izobrazbe in službe, pa sta me samo spravila v obrate z mesečnimi zaslužki novodobnih gejmerjev, ki presegajo nekaj letni prihodek naše firme. Ninja, ki je najboljši gamer, je na zadnji tekmi sedel z Neymarjem in navijal za nasprotno ekipo. Ne moreš verjet…in ne, moji otroci niso v skupini teh zaslužkarjev .
Igralništvo je drugače s stroškovnega vidika kar draga zadeva, če upoštevam, da potrebujejo PS (tega sta dobila za odlično spričevalo), controler (rojstni dan), ekran in dobro grafično kartico (njun šparovček), naročnino in skilse. To je tisto poskakovanje Griezmana na svetovnih prvenstvih in nenavaden ples »kolkov«, ki sem se ga morala naučiti med kuhanjem in ga ponavljam vsakič, ko doma plešemo in se režimo. Ni enostaven za učenje, a se splača, saj je odličen za vzdrževanje skladne postave. (Za moja leta odlično, čez par let pa bi verjetno že povzročil obrabo kolkov.)
DEJSTVA
Zgoraj omenjena knjiga je odlična, a zahteva starša, ki rad študira in nima težav z uvajanjem novih pristopov (približno zame), je od 14h dalje doma z otroki (sosednja stavba-pisarna ne šteje), jih ne vozi na krožke in nima svojih službenih obveznosti v popoldanskem času (tu odpadem).
Več otrok v družini je še večji izziv za oba starša, zato je dobro, da nista skregana ali ločena in da se o vseh pravilih redno posvetujeta in podajata navodila otrokom vsaj enkrat dnevno oba hkrati. Mi še jemo težko vsak dan skupaj, zato je bilo branje knjige naporno in s kančkom obupa. Mož ima čisto druge pristope k vzgoji kot jaz. Bom rekla, da se krešeta neomajnost/odločnost/jasnost in diplomacija z občasnim popuščanjem.
Prizemljilo me je spoznanje, da prevečkrat vzamem v roke telefon in pregledujem zame popolnoma neuporabne in nepomembne stvari.
(Moja prva naloga je bila odjava s FB in kontrolirana uporaba mobilca. To delam že 5 dni in lahko rečem, da je najhujša kriza že mimo. Kot sem predvidevala, me nihče na FB ne pogreša ali kakorkoli virtualno občuduje za to potezo.)
(Predvidevam tudi, da se bo širjenje te objave do mojih 84 sledilcev začelo enkrat maja, ko bom spet prijavljena na FB….do takrat mi mogoče celo uspe vzpostaviti pošiljanje e-mailov, da boš obveščena o novih tematikah. Vidiš, koliko časa traja taka zadeva, če si sam svoj bloger. Se pa kljub mojemu neudejstvovanju preko mailov lahko prijaviš na obvestila o obveznem branju čtiva, ki ga pripravljam v prihodnjih letih:))
Gremo dalje…
Ugotovila sem, da so moji otroci že zelo »navezani« na igrice, a se jih da z ustreznim pristopom in doslednostjo še »rešiti«.
Najprej sem zdravljenje odvisnosti od igric začela s precej krutim pristopom, ki pa ni obrodilo sadov. Razlagala sem jima, da bosta zaradi igranja igric postala debela in puklasta, stisnjeni notranji organi in manjši dovod kisika v prefrontalni korteks pa jima bo povzročil odpor do razmišljanja in uničil vsakršno zanimanje za svet.
Poleg vsega bosta imela slabše teste pri matematiki, težave pri bralnem razumevanju in pisanju esejev (to se jima že kar zgodi). Sčasoma se ju bo lotila impulzivnost, tesnoba in agresija. To bo zato, ker se bo namesto novejšega dela vklopil starejši možganski sistem in živela bosta samo z delovanjem limbičnega sistema in podaljšane hrbtenjače. Postala bosta čemerna, prepirljiva in nespoštljiva (smo že pri občasni čemernosti…).
Odvisni otroci zahtevajo takojšnje in stalno razvedrilo, in sicer na vse možne krute načine, ki jih zdrži redko kateri starš (kot drogeraši potrebujejo fiks, le droga je druga), dolgčasa ne prenesejo, postanejo manj pogumni za svet in za svoj (šolski) uspeh ne zmorejo vložiti več potrebnega truda.
Zanimivi so izsledki pretirane uporabe pri mlajših otrocih. Verjetno vam še nisem »delila« nasveta, kaj narediš, ko hčerka zaradi vnetega mehurja celo noč joka-na urgenci so mi po telefonu svetovali, naj celo noč gleda risanke, zjutraj pa jo peljem k zdravniku. Brez nadaljnjega komentarja…
Ob pretirani uporabi zaslonov imajo mlajši otroci večjo verjetnost medvrstniškega nasilja, ker se ne znajo postaviti zase in večjo možnost za pojav hiperaktivnosti. Poleg vsega ostalega zgoraj naštetega je zanje značilna še odsotnost očesnega stika ter pomanjkanje komunikacijskih in jezikovnih veščin.
(Ema me tako prijazno gleda v oči in večinoma govori kot strgan dohtar, tako da sem zaenkrat pomirjena. Tudi v trgovini se sama dogovori za 20 dag salame in jo vsak razume.)
NAJSTNIKI IN PREDNAJSTNIKI
Pri njih je največji problem FOMO (fear of missing out). Strah, da bodo kaj zamudili. Nihče jih ne bo maral, če ne bodo carji v igrici, vsi jih bodo zafrkavali in ne bodo del spletne skupine.
Svetujem skrajno previdnost, saj take spletne skupine pri starejših najstnikih lahko povzročajo samomore, zavračanje šole, fizično nasilje, popivanje, spolne dejavnosti, samopoškodovanja, motnje hranjenja in razne zasvojenosti. Droga je lahko seveda tudi ekran, saj se ob igranju sprošča toliko hormonov sreče, da bi jih lahko izvažali.
V primeru Fortnita lahko iz pogovorov udeleženih v akcijskih pohodih izveš vse (ne vejo namreč, da jih starši skrivaj poslušamo). Teme s prijatelji so raznovrstne, najbolj smešno pa mi je, ko sin Nemcu razlaga, kje je Slovenija. Američani so tudi bolj levi kar se tiče geografije. Režim se njihovi »angleški« slovenščini, ki je za zapisat…”dej me rivajvej” (ponovno oživi), a si “zabildan” (zagrajen), spet mi “lega” (šteka igrica zaradi slabe povezave), en me je “kilou” (ubil), pazi, ta je “pro” (eni so nubi, drugi profiči), kolk “lajfov” še mam (to razumete)…in še mnoge druge zabavne izjave.
Tematika najstnikov pred zasloni zahteva kar knjigo, a za začetek je pomembno, da starši sledimo, KAJ NASTNIKI GLEDAJO, KOLIKO ČASA PREŽIVIJO PRED EKRANI, KDAJ GLEDAJO IN KJE.
Otroci so sposobni »preživeti« v igrici cel dan. Zaradi bolj nasilne vsebine te igrice doma ne toleriram nobenega nasilja, zmerjanja in nespoštljivega odnosa do stvari in ljudi. Tako vedenje je razlog za takojšen odklop PS. Tu edino vidim prednost, ker jim igranje pač toliko pomeni, da bodo naredili vse, da lahko igrajo. Mislim, da smo se iz tega razloga začeli več dogovarjati, vesta, da morajo naloge štimati, da so ocene pomembne, da je treniranje nogometa del njunega življenja ter da se družinskim obveznostim ne morejo izogniti. Bolj ali manj uspešno vzpostavljamo navade, ki se jih brez težav z zasloni verjetno ne bi niti lotili.
Držimo se pravila, da med tednom ni igric, izjema je ocena, ki je za stopnjo višja od njunega povprečja (trenutno ta podatek ni pomemben). Baje se za srednjo šolo šteje tudi likovni pouk in telovadba in v tem sta izjemna. Še ples razturata, eden pa ima vse »umetnine« na natečajih, s tem, da doma nikoli ne riše.
Preživljanje časa za zasloni in igranje igric ne sme biti:
- nadomestek za starševsko pozornost,
- varstvo otroka (to je pri nas žal največkrat, tudi pri starih starših),
- način preprečevanja bitk med sorojenci (njihova igra je takoj cukanje in draženje, kar me živcira) in
- vzpostavljanje primernih okoliščin, da mama lahko kuha in pospravlja za družinskimi člani (napaka).
Treba se je zavedati, da si otroci sami niso sposobni postaviti omejitve pred zasloni. Čeprav smo starši zmedeni, prestrašeni, zaskrbljeni in jezni zaradi tehnologije, lahko odkrijemo, kaj si sploh želimo v zvezi z uporabo zaslonov (enako kot z vsemi področji v življenju) in kako vzpostavimo nadzor nad uporabo.
Moji nasveti v zvezi z zasloni:
Zasloni in igrice da, a pod nadzorom in da ukrepamo ob prvih znakih odvisnosti. Še posebno bi poudarila njihovo vedenje (pozor: agresivno obnašanje doma in v šoli, apatičnost, tesnoba in stiska), odnos do šole in vrstnikov (tukaj je lahko igranje igric spodbuda in nagrada za vestno šolsko in domače delo), izguba stika z otrokom (se več ne pogovarja, laže, izsiljuje, žali in tepe).
Prioriteta v družini naj bo preživljanje kvalitetnega skupnega časa, medsebojno sodelovanje pri družinskih opravilih, medsebojno razumevanje, gibanje v naravi, usvajanje delovnih navad (tu smo še šibki in raztreščeni) ter zaščita pred nevarnimi vplivi tehnologije. Zaenkrat so le igrice, kaj ko bodo imeli svoje profile in nevarnejše vplive ter večjo verjetnost za izgubo zasebnosti???
Pričakovati je sicer nenehno pritoževanje, nerganje, izsiljevanje in preizkušanje naših meja in potrpežljivosti, a vedenje otrok in upoštevanje naših nalog in zahtev ne bosta nikoli sovpadala z našimi željami ( tu mislim na popolno ubogljivost z nasmeškom na obrazu prvo minuto, ko nekaj naročimo). Upoštevajmo to in bodimo potrpežljivi, ko z obrnjenimi očmi in hrupno zlagajo posodo iz stroja.
Ekrani običajno mladine ne kritizirajo, ne zahtevajo od njih neskončno mnogo nalog, ne očitajo, da so zanič in da iz otroka nikoli nič ne bo, nimajo razkačenih »pogledov«, ne pridigajo in ne grozijo. Iz tega razloga je svet zaslonov njihovo zatočišče miru, ko so jezni in zaskrbljeni zaradi šole, telesnega videza, nerazumevanja in odsotnosti staršev. Čim več poslušanja in razumevanja bodo dobili z naše strani, tem manj ekranov bodo potrebovali!
PREVZEMANJE NADZORA NAD EKRANI
Predelali smo škodljive posledice pretirane uporabe zaslonov in napačna prepričanja, ki jih imamo do tega (ponavljam lažna prepričanja: otroci potrebujejo sprostitev, zasloni jim pomagajo pri učenju, računalniško znanje bodo v življenju potrebovali, ne smejo se dolgočasiti ipd.).
Sedaj potrebujejo nas, da jim pomagamo zmerno in »zdravo« uporabljati zaslone. Hm, a se to sploh da?
Ne bo lahko sprejeti, a spremeniti se moramo tudi sami. Ko smo doma z njimi, umaknemo telefon in počnemo vsakdanje stvari. Pogovarjajmo se, kaj je komu všeč in napišemo, kaj radi počnemo skupaj. Kaj radi jemo, kdo bo pomagal kuhati, kaj se bomo igrali…
Ja, smo pod stresom in bodimo prizanesljivi do sebe in do otrok. Ne bo šlo vse takoj in vedno bodo potrebni kompromisi, a bistvo je, da uvedemo pravila, kdaj bodo igrali, kaj bodo gledali in koliko časa bodo za ekrani. Ne smejo igrati prezgodaj, ne prepozno zvečer, v krajših delih in predvsem v skupnih prostorih.
Odsvetujem tehnologijo v sobah, ker potem nimamo nadzora nad vsebino in igranje se lahko zavleče tudi v noč. Pozor: utrujeni otroci v šoli zaradi pomanjkanja spanja.
Razdelimo si naloge, da se bodo počutili koristne v družini in dejavne. Ne zahtevajmo popolnosti od njih. Pohvalimo jih za primerno obnašanje ter uboganje naših navodil in spodbujajmo jih, da začnejo govoriti tudi o svojih skrbeh. Dovolj je že, da smo nekritični poslušalci, tudi če jim ne moremo pomagati.
Odlagajmo telefone, daljince in ostale aparate na nevidno mesto in jih opremimo z gesli in aplikacijami za nadzor nad gledanimi vsebinami in časom pred zasloni.
V spalnicah nimamo telefonov (še obstajajo navadne budilke). V skrajni sili izklopimo internet in poskušamo preživeti nezavestne izpade.
Spošno koristno: z otrokom se pogovarjajmo umirjeno, preprosto in brez očitkov in kričanja. Poskusimo doseči kompromis, a v vsakem primeru smo za dogovore odgovorni starši. Vztrajajmo pri naših odločitvah, saj nas bodo otroci potem bolj cenili.
IGRICE KOT NAGRADA
Otrok mora na čas pred zasloni gledati kot na nagrado, ki si jo zasluži in ne nekaj, kar mu avtomatsko pripada. Zato so tako pomembna družinska pravila in dogovori glede opravkov in vedenja, da bo vedel, da si je igrice potrebno prislužiti.
(Ker nismo imeli tega razčiščenega, so mojo jezo in izklop ekrana vedno razumeli kot kazen.) Ko začnejo povezovati primerno vedenje z nagrado, se to razmišljanje oblikuje v razmišljujočem delu možganov, ki je odgovorno za civiliziranost, organizacijo, načrtovanje, racionalnost, kar si seveda želimo za otroke.
Vsakršni nekontrolirani izpadi prihajajo iz primitivnih delov možganov, ki so odgovorni za čustva in preživetje. Mi si pa želimo otroke, ki razmišljajo in delujejo proaktivno in ne reaktivno, a ne?
Knjiga podaja odlična navodila, kako uvedemo načrt nagrajevanja in prevzamemo nadzor nad zasloni. Sama, priznam, ga nisem sposobna uvesti, ker je nemogoče spremljati vse tri otroke skozi štiri časovna obdobja v dnevu in »beležiti«, kaj naredi takoj, ko rečem in kaj ne. To nam bo mogoče sčasoma uspelo, ko bodo šli od doma:))
Sama se držim tega, da se izboljšujemo po majhnih korakih in pomaga že to, da vedo, da si morajo zaslone zaslužiti, da je pred igricami potrebno kaj postoriti in da v določenem roku naredijo, če jim kaj naročim.
Sedaj imamo priložnost uvesti načrtovanje urnika domačih nalog, razporediti družinske opravke, vaditi sodelovanje ter odkrivati dejavnosti, ki nas povezujejo in veselijo. Tako bomo preprečili pritoževanje v smislu »kaj bi počel«. To se ne zgodi v enem tednu, brez skrbi. Po ena navada se uvaja.
Ustrezno moramo poskrbeti zase, da smo spočiti, umirjeni (težka naloga) in hkrati odločni pri vzpostavljanju novih pravil in rutin. Tudi drugi otroci imajo omejitve in ne bo konec sveta, če naš otrok ne bo odigral kakšne bitke.
Sem si predstavljala, da otrokom ne bi dovolila igric in telefonov, a bi to pomenilo, da jim ne zaupam, da nismo sposobni nadzora nad zasloni in bi se počutili preveč izolirani.
Hkrati bi samo čakali, kdaj gredo lahko k sosedu, starim staršem in nekam, kjer je uporaba dovoljena in ne bi sploh vedela, kaj raziskujejo po netu. Sedaj se pogovarjamo o spletnih vsebinah, trendih med mladimi, kaj se dogaja v viber skupinah, kako se počutijo ob izzivanjih vrstnikov preko spleta ipd. Tega pri strogih prepovedih ne moreš doseči in priložnosti za zaupanje je manj. To je izključno moje osebno mnenje in ne nasvet.
Res je problematika igric vedno večja in naši pogledi na to so zelo različni. Eni so bolj strogi glede uporabe in preživijo veliko kvalitetnega časa z otroki, nekatere starše pa zasloni rešujejo, da vsaj kaj postorijo.
Borbe so različne in če se bomo vsi trudili v pozitivni smeri, nam bo uspelo preprečiti hude odvisnosti. »Odvisniki« od igric lahko v končni fazi na naše otroke vplivajo v bistveno večji meri kot pa starši, ki jim brezkompromisno odtegujejo ekrane. Bolje, da jih naučimo živeti ob ekranih, kot da jih za vsako ceno preprečujemo.
Bistveno je, kaj otroci počnejo z nami, ko niso za ekrani. Skoncentrirajmo se najprej na to, da jim bo tudi z nami fajn in ne težimo jim za vsako stvar.
Ostala zanimiva branja:
https://oazazamame.com/najstnistvo-in-materinstvo-na-bojnem-polju-je-vojna-res-potrebna/
https://oazazamame.com/o-poporodni-depresiji-osebno/
https://oazazamame.com/obcutki-krivde-nam-kradejo-cas-in-energijo-kako-se-jih-znebimo/
https://oazazamame.com/o-meni/
Lep pozdrav do naslednjič,
Minka
P.S. Ker bo moje širjenje objave na Fb zakasnjeno (razloge sem napisala), lahko pomagaš s širjenjem objave med svoje prijatelje. Hvala.
P.S. Komentarji o vašem življenju z igricami so zelo zaželeni, saj imam vedno slabo vest, ko se pogovarjam s prijateljicami, ki otrokom sploh ne dovolijo igric in telefonov. Kapo dol.
