Imaš doma otroka s presežkom energije in v njem veje športni duh? Cele dneve brca, spi z žogo in hoče za vsak rojstni dan le žogo? Mu je postalo v šoli dolgčas in se želi vpisati v klub, kjer trenirajo že vsi njegovi prijatelji? Poznaš prednosti in slabosti treniranja v športnih klubih?
Pa si poglejva, kakšno je življenje v družini dveh mladih perspektivnih športnikov in kako delujeta v ekipnem športu.
(Družino sestavljava še dva »stara« rekreativca s triatlonskimi nagnjenji in pa mlada umetnica, ki ne mara športa-moram reči, da je navzkrižje interesov prisotno vsak dan).
Športni klub da ali ne?
Sinova v klubu trenirata nogomet že več kot pet let. Na trening sem ju peljala že najmanj 2853x. Da ne pišem o tem, da je vsaka druga cunja trening majica, kopačk pa imata več kot jaz čevljev v zadnjih desetih letih. V nogometni klub sem ju vpisala ob pričetku šolanja, predvsem zaradi njune odvečne energije. Nisem želela, da jo sproščata v razredu, temveč na igrišču.
Ko sem bila sama v njunih letih sem z odbojkarskim klubom videla le občino Grosuplje in zmagovala na občinskem tekmovanju, sinova pa sta s klubom vsak vikend nekje drugje.
Z vidika otrokovega psihofizičnega napredka, svetovljanstva in redne aktivnosti je klubski šport koristen. Če bi bilo po moje, ne bi izbrala nogometa, a sem se prilagodila njuni želji.
V vseh teh letih se je morala družina konkretno prilagoditi njunemu treniranju, kar mi sicer ne odgovarja, a zaenkrat vidim več prednosti rednega ukvarjanja s športom kot slabosti.
Vzgoja športnikov ni enostavna, v drobovje pa spoznavam, da je v timskem športu poleg prednosti tudi veliko slabosti.
Življenje z mladimi športniki
Z leti narašča število treningov v tednu (trenutno vsak po 4x tedensko), skoraj vsak vikend pa sodelujeta na tekmi ali turnirju doma ali v tujini. Nekaj več prostih dni imajo le okrog novega leta in v začetku julija. Pri nas na deželi je podpore in razumevanja za resno ukvarjanje s športom zelo malo, saj profesionalni šport še zdaleč ni tretiran podobno kot ugledni poklici pravnika, zdravnika, inženirja, učitelja ipd. (Večkrat jih dedek spomni, da bo treba začeti kaj delati, ne pa brcati žoge.)
Življenje s športnikoma je pestro. Vsepovsod žoge, ruzaki, kupi trening majic in kopačk, zvite žaluzije, razbita okna na garaži in zbite luči pod nadstreški, goli na travnikih in živčna vojna pred treningi, kje so ščitniki ali mrežice. Pozabljena oprema je dnevno na spisku. Pri enem medalje in priznanja visijo na steni, pri drugem so pozabljene nekje v predalih. Priznanja so le dnevni užitek, potem pa zbledijo.
Starši smo hitro siti nenehnih voženj na treninge in usklajevanj z drugimi starši za prevoze. Na tekmah je po mojem mnenju pri mlajših selekcijah preveč živčno. Ko tvoj otrok igra, je pulz previsok in čustev ne kažeš, poleg tega pa ti gre kakšen starš, ki se dere na sodnike in otroke, tako na živce, da bi mu povedal svoje in ga poslal domov.
Vesel si napredka otrok, zmag in potovanj v tujino, a hkrati te skrbi, da se bosta otroka nekega dne naveličala in odnehala. Sprašujem se, kako bo s šolo, predvsem v srednji šoli, ko bo snovi veliko in koliko časa bosta lahko še vijugala med šolo in športom. O domačih nalogah tukaj.
Perspektivni športnik večino časa trenira, počiva ali je. Druge dejavnosti ga običajno ne zanimajo (no, razen tehnologija). Noče zamuditi nobenega treninga, zato gre družina težko kam na dopust, če pa že gremo, je živčen zaradi odsotnosti in samo gleda, kje bi našel prostor za brcanje.
Prednosti ukvarjanja s športom
Vsako gibanje, ne glede na starost, ima prednosti. Krepijo se fizično in psihično. V dobi tehnologije se mi zdi ukvarjanje s športom za mladino še bolj pomembno. Ker sem se aktivno ukvarjala s športom tudi v času študija, sem dobila prošnjo s strani ene od otroških bolnišnic, da sodelujem z otroki s previsoko telesno težo in se z njimi gibam. Tisto poletje je bilo eno težjih zame, saj so bili pretežki otroci v veliki stiski in že od rosnih let zaznamovani s težo, posmehom in oteženim gibanjem.
Posledice preobilja in pomanjkanja gibanja se poznajo že zelo zgodaj v otroštvu in težave se lahko vlečejo daleč v odraslo dobo. Že takrat sem sklenila, da bodo moji otroci obiskovali kakšno športno dejavnost, saj sem videla, da plezanje po drevesih in brezskrbno tekanje po vasi ne bo več tako aktualno kot v mojem otroštvu.
Timski šport
Z vključitvijo otroka v športni klub rekreacija in zgolj želja po gibanju hitro prerasteta v tekmovalnost. Čeprav klubi zagotavljajo, da v mlajših selekcijah tega ni, je pri otrocih in mnogih starših že zaznati prevelike pritiske na otroke in želje po zmagah. Starši pogosto vključijo otroka v priznan klub ravno z namenom, da je apetit po zmagah in priznanju čimprej potešen, kar pa daljno ročno gledano ni v korist otroka.
V klubu otrok hitro naveže socialne stike in dobi nova prijateljstva. Zaradi podobnih interesov je hitreje sprejet v skupino kot v šoli in hitreje pridobiva na samozavesti. V klubu zahtevajo red, disciplino, aktivno sodelovanje, sledenje navodilom ter sprejemanje trenerja in sodnikov kot avtoriteto. Spoznava fair-play igro, uči se pravil, odnosa do soigralcev in nasprotnikov. Nemalokrat v mlajših letih prihaja do fizičnih obračunov med ekipama in soigralci, ker ne znajo še krotiti jeze na pravi način in imajo različna pričakovanja.
Fanta sta osvojila veliko mero odgovornosti (ki se na domača opravila žal ne prenaša), predanosti in pripadnosti ekipi in klubu. V določenem obdobju je prišlo tudi do nezadovoljstva, ker truda in predanosti nista čutila od vseh soigralcev, kar se je odražalo na rezultatih in slabšem napredku. V primeru nezadovoljstva se lahko posvetujemo s trenerjem, ki otroka na igrišču najbolj pozna.
Z leti in napredovanjem otroci doživijo veliko dobrega in slabega; zmage in poraze, vključenost in izključenost iz igre, sedenje na klopi in igranje, povabila na turnirje in zavrnitve, primerjanja in tekmovanja s prijatelji, zbadanja in občudovanja.
Vzponi in padci so tudi v športu. Otrok je razočaran, če ni izbran v boljšo skupino, če ni povabljen na turnir, če zgreši enajstmetrovko in zapravi turnirsko zmago, če dobi gol ali zgreši prazen gol. Tu pride na vrsto vztrajnost. Vloga starša je, da ga v takih trenutkih razume in bodri, da zdrži taka obdobja.
Otrok pridobiva na osebni disciplini, nauči se nadzorovati svoje vedenje na igrišču in izven igrišča, za vrhunske dosežke pa že mora vedeti, kaj želi, katere prednosti ima in kako si postaviti cilje. Da lahko uspešno zdeluje šolo in trenira, se mora naučiti upravljati s časom (za nalogo nima celo popoldne časa) in početi stvari, ki jih sam od sebe nikoli ne bi počel.
Ni vse idealno
Prezgodnje vključevanje otrok v intenzivne treninge in tekmovanja lahko naredi veliko škodo otrokom. Pritiska in pričakovanj mnogi ne prenesejo. Ko pridejo otroci v višje selekcije, se začnejo ločevati na boljše in slabše igralce, za najboljše igralce pa se hitro zagrebejo najboljši klubi., Ni rečeno, da je v novem klubu deležen enake pozornosti in igralnega časa kot v prejšnjem, zato je treba dobro razmisliti, zakaj se otroka seli v drug klub.
Kot starša me moti, da se prehitro začne vabiti otroke v druge klube in dobiš občutek, da je tvoj otrok na tržnici. Premalo se tudi zavedamo, da otrok med tednom veliko časa preživi pod vodstvom trenerja, zato je zelo pomembno, kdo je otrokov trener in kakšne vrednote ima.
Manjši klubi in določeni trenerji se leta zavzemajo za tvojega otroka in povezujejo igralce v dobre time, kar se predvsem pozna v starejših selekcijah. Ko se fantje razdrobijo po drugih klubih, jo težko spet sestaviš, čeprav so na papirju lahko igralci veliko boljši.
Življenje z atletom je drago (z dvema pa še dražje), saj starši nosimo vse stroške vadnin, opreme, prevozov, priprav in turnirjev, fizioterapevtskih obravnav in povečane količine hrane😊. Po pogovorih z drugimi starši pa je individualni šport (smučanje, tenis) še dražji.
Sodelovanje staršev
Starši moramo znati poskrbeti za otroka, ko pridejo bolečine; te so neizbežne zaradi napora, rasti ali poškodb. Pripravljeni moramo biti na psihološke ovire in obdobja, ko bi svoje kopačke, pokale in medalje vrgel v smeti (to se je dejansko zgodilo, le da kopačke niso letele v koš, temveč v ostro bodičevje na otoku Vis-takrat sem prišla na vrsto jaz, da sem jih poiskala, privlekla iz grmovja in s tem pokazala otroku, da je kriza v športu nekaj normalnega).
Zavedati se moramo, da so navsezadnje le še otroci in ne smejo oni živeti naših neizpolnjenih otroških sanj. Šport mora biti njihova zgodba. Ne sme se identificirati skozi šport, temveč nanj glejmo kot na najstnika, ki ima svoja veselja in zanimanja. Svet najstništva mu šport zelo olajša.
Otrok mora imeti čas za igro, vrstnike in kakšno brezskrbno uro. Ker je šport kot edini vir preživetja veliko tveganje, pa moramo že sedaj gledati na to, kaj bo otrok počel po morebitni športni karieri in vztrajati na tem, da ima izobrazbo in s tem možnost za poklicno življenje neodvisno od strokovnega naziva ŠPORTNIK.
Tokrat malo bolj analitična,
Minka
Če imaš še čas, sta tukaj objavi o srečnem in/ali uspešnem otroku in najstništvu…
