Draga prijateljica!

Upam, da si v redu. Jaz priznam, da ne preveč. Kratkotrajno smo se družinski člani ločili…

Kljub tednu, polnem preizkušenj in raznih “poškodb” sem si vzela čas za razmislek, da si ponovno uredim prioritete in da ne glede na situacijo na vse gledam z zaupanjem in pozitivno naravnanostjo.

Danes smo družinski člani vsak po svoje…

Kot sem že omenila, je bil ta teden težak. Najprej smo v torek “izgubili” mamo muco, ki je povezovala vse družinske člane in imela pred kratkim skotene mladičke. Neprevidno je skočila pod avto in seveda ni preživela. Njeni mucki se še borijo za življenje in moja mami jih pridno hrani z mlekom za mucke. Otroci so polni upanja, da bodo preživeli in da bodo tako nežni kot njihova mama.

Prva poškodba

Sredi tedna je Emo med tekom čez dvorišče zbila psica, ki je bila preveč navdušena nad svobodo letanja okrog hiše. Naslednji dan je bila rahla oteklina in bolečina razlog za obisk urgence.

Bila je potrpežljiva tam in videli sva veliko različnih poškodb, ki privedejo otroke in odrasle na urgenco. Dobila je otroške bergle, ki so bile nekaj časa zanimive, očitno pa tudi poškodba ni bila prehuda, saj jih je kmalu odložila in je lahko hodila. Na srečo.

Tragična novica, ki smo jo potiho že pričakovali

Ob istem času, ko sva bili na urgenci, se je izteklo stričevo življenje. Bil je že dolgo v bolnici brez izboljšanja zdravstvenega stanja. Vsaka novica o smrti pretrese in stric mi je bil podoben v strasti do branja. Kadar sem bila na obisku, je bil ob njem kupček knjig, ki jih je prebiral.

Želim mu miren počitek v lepšem svetu.

Druga poškodba

Na sinovem nogometnem turnirju sem neprevidno od sebe odbila nabito žogo in si spet zvila koleno. Od razočaranja nad slabim mišičnim stanjem in nesrečnim dogodkom sem se na urgenci kar zjokala. Vem, kako je taka poškodba lahko dolgotrajna in zahteva veliko mero discipline in potrpežljivosti.

Čeprav je bilo več ljudi v slabšem stanju kot jaz, sem bila razočarana nad seboj. Ponovno sem pozabila na krepitev telesa…tu bo potrebnega veliko dela.

Okrevanje bo dolgo, se bojim, a za nekaj bo sigurno dobro. Bo pa kakšna blog objava več.

Prednosti biti malo ločeni…

Danes sem že malo pomirjena, saj počasi spoznavam, da bo okrevanje koristno zame in za družino.

Ponovna postavitev prioritet na pravo mesto

Ponovno sem premislila in se bolj zavedam, kdo in kaj mi v življenju največ pomeni.

Čeprav se malo smilim sam sebi, moram (ponovno) videti srečo, ki jo imam pred nosom.

• To so mož in otroci. Največ, kar lahko v življenju imaš. Razmišljam, ali jim nudim dovolj kot žena in mama…
• Imamo varen dom, ki nam služi in nismo mi njegovi sužnji.
• Starši, s katerimi se dobro razumemo-kot prijatelji, saj doživljamo iste vzgojne probleme.
• Imava podjetje in ne glede na vse (verjemite, ni kar avtomatsko finančno varna) nas bogati, osebnostno rastemo in se poklicno razvijamo.🏘
• Imamo telo, ki nam služi toliko, kot sami poskrbimo zanj z gibanjem, počitkom in zdravo prehrano. Ups-kako mi gre tukaj slabo!😯
• Imamo prijatelje, ki nas razumejo, nam pomagajo in bogatijo s svojo prisotnostjo, svojimi izkušnjami in podarjenim časom.
• Imamo hobije, ki nam polepšajo prosti čas, da smo bolj veseli in zadovoljni.
• Imamo naravo, ki je v naši državi prečudovita. Ponuja nam nešteto možnosti za zdravo gibanje in umiritev duše.
• Imamo knjižnice, bralne krožke, družbena omrežja, koncerte, skupine in še kup drugih možnosti, kamor se lahko obrnemo, če smo osamljeni, če si želimo učenja ali v morebitnih težavah.

Danes je mož preživel del dneva v naravi, hčerka na izletu s svojo teto in ogledu živali, sinova pa na turnirju v Avstriji.

Plan je bil, da gremo skupaj, a nič hudega. Je Matej očitno bolj sproščeno igral, saj v tem trenutku kaže na zmago in udeležbo na evropskem tekmovanju na Dunaju.

Jokam od sreče, ker vem, koliko sinu pomeni nogomet in kaj vse naredi, da je v ekipi lahko pomemben člen. Na zadnjih turnirjih so imeli nekaj nesrečnih momentov in bo udeležba na največjem turnirju njihovega letnika izjemna nagrada za njihov trud.

Z “ločitvijo” družinskih članov (vsaj) za del dneva poskrbimo, da doživimo lepe stvari, ki nas potem povezujejo.

Ko sem pisala objavo, je bila sreča na naši strani. Fantje so zmagali turnir in čaka nas ponovna pot na Dunaj. (Šli smo že pred dvema letoma s starejšim sinom.)

Hvala za branje in tvoj čas. Upam, da te je razvedrilo.

V komentar mi lahko napišeš, kdaj si lahko privoščiš čas zase in za razmišljanje o pomembnih stvareh. (Ne bo objavljeno, če ne želiš.)

Tudi delitve ali všečka bom vesela, saj me s tem podpiraš in tako vem, da ne pišem “v prazno”.

Lep “okrevajoči” pozdrav, Minka