Si ne znaš več vzeti časa zase? Se tudi tebi zdi, da se svet vedno hitreje vrti? Ne dohajaš časa in iščeš svoj mir?
Vsak dan si bolj zmedena, utrujena, zaskrbljena…Dobivaš nešteto podatkov, informacij, zahtev, obveznosti in novosti, brez katerih “ne bo šlo”…čas zase pa vsak dan beži.
Sama ne spremljam dnevnih novic in dogajanja v svetu, a dovolj so družbena omrežja in si že »not«. V svetu primerjanja, oglaševanja, motivacijskih izrekov in spodbud, vseh mogočih nasvetov in svetovanj.
Kdo sem pa jaz? Kako je pa z menoj, mojimi čustvi in mojimi mislimi? Komu zaupam svoje skrbi in strahove? Komu zaupam, da grem težko v službo, da me skrbi za zdravje otrok in moža?
Prihajam v leta, ko bo skrb za telo in dušo še bolj pomembna. Kdo mi bo povedal, kaj potrebujem jaz in moja družina? Se odgovori skrivajo v meni ali naj jih iščem po spletu?
Kadar (pre)več časa preživim na DO (družbenih omrežjih), kot je zame koristno, postanem apatična in nezadovoljna.
Kot bi bila sprogramirana.
»Splet« mi “svetuje”, kaj moram jesti za zdravje, kakšne vaje moram delati, da bom fit, katere knjige moram brati za osebno rast, kaj je najboljše za vzgojo mojih otrok, katero kolo moram kupiti za daljše razdalje, kje je top dopust za družino, katerega terapevta moram obiskovati, ker je z menoj sigurno nekaj narobe…
Se razumeva?
Najhuje je to, da mislim, da bom kaj zamudila, če en dan ne pregledam objav in debat v skupinah. Zdi se mi, da me bo celo kdo pogrešal…😏
Draga moja!
Bolj bomo »živeli v telefonu«, slabše bo z nami. Mame smo še posebej občutljive duše, ker bi rade naredile za otroke in družino VSE. Pozabljamo pa na to, da ostajamo samo utrujene in iztrošene, če zase ne naredimo NIČESAR! Če ne najdemo časa zase in svoj svet.
Kaj pa moj čas?
Nihče nas ni naučil, kako poskrbimo zase in kako je čas zase dragocen. Mislim sedaj, v materinstvu. Zjutraj oddaš otroke v šolo in vrtec, globoko vdihneš, da je jutranja akcija za tabo in si že v službi. Obdana z zahtevnimi strankami, kupi papirjev, rokov in sestankov. Projekt mora biti oddan do dveh, plačani računi, napisani maili, opomini, zapisniki…tempo, tempo. Vmes hitra malica in kava, popoldne pa že ura za pobiranje otrok.
Vsak teden popoldne še skočiš v trgovino, na pošto, na treninge, v papirnico, pekarno, na banko ali k frizerju, lekarno in knjižnico…ja, seveda se ti zmeša in udari ven ravno takrat, ko ni treba.
Zneseš se na otroka, ki ravno doživlja novo preizkušnjo in potrebuje varnost in razumevanje, na moža, ki je ravno v novem projektu in ga skrbi za prihodek ali na starše, ki potrebujejo le kakšno minuto pogovora…in smo razočarani vsi.
Zvečer se ponovi akcija, da dobiš otroke v posteljo. Če smo se dovolj “potrudile”, smo opazile veselje in stisko v otroških očeh, smo se usedle in poigrale z njimi, smo jih objele in pocrkljale, smo v miru spregovorile z možem in se “pokonektale”. Skoraj rabiš opomnik na steno, da ti to uspe…🤔
Preobremenjena…
V stanju preobremenjenosti največkrat zagrabim(o) mobilc in skočim(o) na fejs, a smo potem le še bolj zmedene.
Potrebujemo svoj Sveti kotiček. Brez ekrana, brez motenj, brez »nasvetov«…samo TI.
Ne potrebuješ celega vikenda. Gre za čas, da razdelaš čustva, da jih prepustiš in ne nalagaš vase. Da se ti misli umirijo, da se ne obtožuješ, česa nisi naredila in kaj še moraš, da nisi ciljno usmerjena…
Da preprosto samo SI. Sprejeta, varna, razumljena…od same sebe!
Čas in prostor…
Ni pomembno, kje si in kdaj si vzameš čas zase. Lahko se zapreš v sobo, greš v naravo, si v tišini ali te spremlja glasba…ugotovi sama.
Če misliš, da ti čas ne pripada, ti bo pripadal v bolnici…preveč težkih zdravstvenih primerov poznam, da bi si lahko zatiskali oči.
Več sem o veselju že pisala.
Kako vem?
Da so bile tvoje minute »uspešne«, boš prepoznala po umirjenosti, boljšem zavedanju svojih misli, boljšem razpoloženju, spočitosti in večji motivaciji za nadaljnje delo, sprejemanju stanja, v katerem si (preobremenjenost, bolezen, skrbi in strahovi) in večji povezanosti s seboj.
Danes smo lahko zmanipulirani na vsakem koraku. Zato je pomembno, da imamo v glavi razčiščeno, kdo in kaj smo in kam želimo. Ne rabimo neke hude znanosti v obliki doktorata in življenjskega poslanstva…dovolj so vrednote, po katerih živiš in vrline, ki ti pomagajo k srečnejšemu življenju.
O vrlinah in vrednotah pa mogoče naslednjič!
Bodi lepo in vzemi si čas zase! Sedaj bo malo lažje, ne?
Objem, Minka
(o spancu, o najstnikih,)😀
