Sedela sem na plaži, prijetno utrujena od plavanja, ko je starejši gospod s težavo priplaval na kopno in potožil, da bolj kot počiva na počitnicah, bolj je utrujen. Podala sem mu njegove natikače in se brez premisleka strinjala z njim. Njegove besede so mi še dolgo odzvanjale v mislih in so bile povod, da sem se zamislila, kako skrbim za svoje telo in koliko počivam. V juliju sem zato nekaj več časa namenila počitku. Tudi sama se nisem zavedala, kako sem utrujena in kako sem nemirna v sebi, ker telesu ne privoščim ustreznega počitka.
Odkar sem mama, je skoraj vsako poletje minilo v znamenju skrbi za otroke, gospodinjenja in neuspešnega pospravljanja hiše. V podjetju sem tudi med dopustom naredila vse, da je delo potekalo nemoteno in da so bile stranke zadovoljne.
Družinski dopust je bil vedno kratkotrajne narave. Mož se nam je na morju pridružil za kakšen dan in po potrebi odšel nazaj na delo. Težko sem sprejemala, da smo na morju sami. Mlajši otroci so bili cel dan živahni, še vedno sem dojila in kuhala, vročina in gneča na plaži pa nikoli nista ustrezali moji podobi idealnega dopusta.
Priznam, da mi je letos bolj sproščen mesec v zavetju doma in družine zelo koristil. Razkril mi je, da med letom le hitim. Hotela sem čim bolj izkoristiti vsak dan, kot bi bil zadnji v življenju. Produktivnost sem razumela na napačen način. Teden sem planirala tako, da je bilo čim več opravkov in prevozov otrok na meni, da sem veliko gospodinjskih opravil naredila sama in da mi je pravzaprav ustrezalo, da sem bila do minute zasedena. Le tako sem imela krasne izgovore, da se mi ni bilo treba ustaviti in odriniti na globoko. Kaj bodo pa ljudje rekli, če bom pri svojih letih počivala?
Dopuščala sem, da so dnevi brzeli mimo in me puščali prazno in utrujeno. Glodal me je občutek krivde, da ne počnem stvari, ki so mi res pomembne v življenju. Svojo vrednost sem merila s količino dela, ki sem ga opravila. Kadar sem se sredi dneva usedla na kavč, da bi se malo spočila, sem se le živčno presedala in hitro našla kakšno delo. Nezavedno sem pogledovala v telefon in iskala navdih ali motivacijo na družbenih omrežjih, a na koncu ostala razočarana, saj je tehnološki svet navidezno še vedno popoln. Jaz pa še vedno tako neuspešna.
Namesto, da bi razmišljala o pomembnih stvareh, sem bila kot Marta, ki le streže in se hkrati utrujena pritožuje. Čaka, da bo kdo videl njen trud in jo pohvalil. Ne vem, če sem do tega poletja že kdaj sedela ob Jezusovih nogah in ga poslušala. Ne vem, če sem se sploh zavedala, da me stalno nekaj skrbi in da se premalo obračam na Boga.
Mislila sem, da so moji problemi nični v primerjavi s trpljenjem, ki ga ljudje preživljajo, a mnogo je telesno izčrpanih in bolnih zaradi nenehnih obremenitev na delovnem mestu, nerazumevanja med družinskimi člani in zanemarjanja telesa. Ne zmoremo in ne znamo več izpreči in preložiti svojih skrbi na Boga.
Šele umirjeni dnevi so mi pokazali, da v življenju ne obstaja le naglica, stalna napetost in poln urnik. Nisem nenadomestljiva, ni vse samo delo in veliko bolj sem učinkovita, če si privoščim počitek in skrbim za telo z gibanjem in zdravo prehrano.
Zakaj se ne znamo več ustaviti, upočasniti tempa življenja in preprosto delati manj? Kaj počnemo z veseljem in navdušenjem? Ali delamo, kar čutimo, da je prav, ali le tisto, kar moramo in drugi pričakujejo od nas? Kaj če bi izpustili kakšno dolgočasno opravilo in počeli nekaj, kar nas poživlja, razveseljuje, povezuje in nam napolni srce s hvaležnostjo in mirom?
Potrebujemo počitek, da je um sposoben doumeti, kaj je v našem življenju resnično pomembno in da lahko opazimo drobne vsakdanje stvari, ki nas osrečujejo. Jezus nas vedno vabi, da utrujeni svoje skrbi preložimo nanj in dal nam bo počitka.
Pozdrav, Minka
P.S. Članek je bil objavljen v reviji Naša družina.
Napovedujem:
V naslednjih objavah bom pisala, zakaj se ponavlja depresija in preutrujenost, kateri so opozorilni znaki in kaj lahko sama narediš pri tem.
