Blog, organizacija časa

Želim si več časa za življenje.

Oh, kako si želim več časa. Časa za pravo življenje. Opravki kar tekmujejo, kateri bo prej na vrsti. Kar ne ustavim se, a vseeno imam na koncu dneva občutek, da tako malo planov uresničim. Da ne živim polno in v ravnovesju s svojimi potrebami, željami, občutki…Še planiranja se ne lotim, kot bi bilo treba, ker vem, da bom načrt težko izpolnila. Samo še to naredim, pa to, pa tretje…in je dan zaključen. (Poznaš to, a ne?)

Kako najti način, da dam svoje materinstvo v nek okvir, ki bi mi pomagal do občutka, da v dnevu naredim dovolj? Da najdem dovolj časa za vse, kar me kot mamo, ženo in žensko izpolnjuje in me radosti. Kaj naj storim, da ne bi vlačila s seboj občutka nezadostnosti, neizpolnjenih želja in potreb?

Kaj je res pomembno zame, za naju z možem in za družino?

ZAKAJ ODLAŠAM?

Ne vem, zakaj sčasoma pride do zmedenosti in malodušja v materinstvu? Te dni sem veliko razmišljala in brala o produktivnosti, planiranju in odlašanju. Nisem zadovoljna s takim stanjem, ki se mi vleče že kar nekaj časa. Sita sem raztresenosti,  zmedenosti, odprtih stvari in opravkov, ki se jih ne morem lotiti pravočasno.

Sem daleč od popolnosti in zglednega materinstva, a do sebe še toliko zahtevna in trmasta, da iščem rešitve in drobne korake naprej. Ja, velikopoteznost se v materinstvu ne obnese.

Perfekcionizem

Včasih sem še verjela v neko optimalno delovanje, ki bi ga kdo označil za perfekcionizem, a ko sem omilila to željo po perfekciji, se mi je odvalil kamen do srca. Ena od glavnih ovir pri mojem odlašanju je bila želja po perfektni izvedbi in najboljšem rezultatu mojega dela (Bog se usmili, kako so morala biti včasih očiščena okna…danes je vse drugače🤪, a to ne pomeni, da sem slaba gospodinja).

Strah pred neznanim

Vedno, ko se lotevam novih stvari, me zagrabi strah pred neznanim. Tako kot tole pisanje. Milijon strahov in izgovorov. Kaj je tega meni treba, osmešila se bom, le pazi se kritike, tole je kar nekaj…

pa na koncu vsaka objava koga nagovori, ob vsaki objavi napredujem(o). Vsakič znova se sprašujem, katera tema bi ti lahko koristila. Pa kar pride navdih.

Pri (velikokrat neupravičenemu) strahu se sedaj zavedam, da mnogo stvari začnem s strahom ali dvomi. Tega začetnega občutka se sčasoma navadiš. Tudi če se nečesa lotiš s strahom, ta mine in dobiš zagon. Na koncu je rezultat še bolj cenjen.

Dolgočasna opravila, preveč stvari hkrati

Vidim, da se mnogokrat lotim lažjih opravil, a potem zmanjka časa za kakšno bolj pomembno, težjo. Z malimi opravki odlašam s postavljanjem ciljev in s hojo po poti, ki bi me vodila do kakšnega cilja. Ja, napisala sem do kakšnega cilja, ker imam trenutno »cilje« povezane z otroki. Načeloma ti cilji ne bi smeli biti v celoti povezani z menoj, saj imam jaz svoje poslanstvo v življenju, otroci pa svojega.

Nevarno je, da se kot starš »obesim« na šolski uspeh otroka, uspešno športno ali glasbeno kariero in se obnašam, kot da oni rešujejo moje življenje. Vidiš, ravno zato moramo pri sebi iskati svoje poslanstvo in svojo vrednost. Kaj rade počnemo, za kaj smo lahko ponosne nase, kaj naredimo dobro, kako prepoznavamo in izkoriščamo svoje talente in podobno. Otroci potem lažje izpolnjujejo svoje obveznosti, ker nimajo občutka, da je moje počutje in sreča v življenju odvisna samo od njih.

Naslednja ovira so motilci časa. Komaj se lotim nečesa, že me kličejo otroci (naloga, lačni, žejni, risala bi, pride kdo v hišo, me kliče mož za nujno poslovno zadevo, odhod na trening in še v nedogled bi lahko naštevala). Predvidevam, da pri vas ni velike razlike. Ti motilci me tako ohromijo, da sploh ne vem, česa naj se lotim ali sem že v začetku slabe volje, ker se ne bo delo dokončalo in nikjer poznalo. Vdor nujnih opravil povzroči, da se pomembne stvari nikoli ali premalokrat zgodijo.

Utrujenost

Malo se bom pri odlašanju izgovorila na našo utrujenost (kaj je že to?), saj vsaka naloga od nas zahteva nek trud, napor in premagovanje izgovorov, kar povzroči še večjo utrujenost. Jaz se večkrat opomnim, da je to lenoba, a vedno tudi ni lenoba. Če telo potrebuje počitek, mu ga moramo omogočiti. Če imaš dojenčka, plezalca, ki stika po vseh predalih, poleg tega pa spiš po dve uri na noč, ne moreš od sebe pričakovati hude produktivnosti. Ni še čas, posveti se malčkom…

Neke ideje za bolj organizirano življenje vseeno potrebujeva, se strinjaš? Da ne bova polni izgovorov za »nedejavnost«. Te objave ne pišem, da bi delali več in bolj zagnano, temveč bolj preudarno. Smiselne stvari z večjim zavedanjem, manj pomembne, a obvezne, pa čim lažje in hitreje.

Kako do več časa za več življenja?

Dovolj je minut v dnevu za vse, kar nam veliko pomeni. Le vedeti moramo, kaj nam veliko pomeni in si čas za to izboriti.

  1. Postavljanje ciljev

Cilji nam dajo nek notranji kompas ter nam pomagajo postaviti prioritete v življenju. Ko so cilji jasni, je manj možnosti, da delamo (pretežno) nepomembne stvari. Cilj naj bo fokus pri postavljanju dnevnih in tedenskih planov.

Razmišljam, kaj bi bil lahko moj večji cilj. S katerim področjem življenja bi bil povezan? Cilji naj bi bili izzivalni, da se jih sploh lotimo in vztrajamo na poti do cilja. Kaj bi z doseženim ciljem sploh dosegla? Vse to se mi mota po glavi…

Spremljam akcijo neke ameriške skupine, katerih člani v naslednjih 90 dneh vstajamo uro prej kot po navadi in si vzamemo čas zase,  pijemo veliko vode, gibamo vsaj 30 minut dnevno, se odpovemo eni vrsti hrani, ki ni zdrava ter vsak dan napišemo 10 stvari, za katere smo hvaležni. Tudi če ne izpolnim vseh v dnevu, je biti del skupine, ki je tako motivirana odlično. Vedno smo lahko boljši, zato postavljanje ciljev ne bi smel biti večji problem. Ali pač?

  1. Zapišem pomembno

Zapisujem, vse kar je možno: planiram dan in teden, napišem listo opravkov, nakupovalni seznam, pišem objave ipd. Ni potrebno vseh obveznosti nositi v glavi in stalno preverjati, kdaj ima otrok trening, kdaj pregled pri zdravniku, kdaj moram na banko ipd. Za to je tudi Google opomnik krasen. Zase sem naročila planer iz Amerike in ga že komaj čakam…

Planiranje da občutek nadzora, ki ga imamo mame tako rade, a ne?

Čeprav danes »slavijo« trdo in garaško delo pozno v noč, menim, da se da s pravo organizacijo in pametnim pristopom delo opraviti v krajšem času. S tem ne škoduješ sebi, partnerskemu odnosu in družini. Tak način dela ne vodi nikamor drugam kot v izgorelost. Tudi če ljudje zaslužijo, nimajo časa tega denarja porabiti. Ali pa ga bodo za zdravljenje…

(Moja izkušnja z izgorelostjo.)

  1. V urniku bo nekaj »samo zame«

Čas z možem, kava s prijateljico, obisk knjigarne, udeležba na delavnici, pisanje bloga, sprostitveno pospravljanje (ja, tudi to me prime), jutranje branje, fitnes (tega se vsaj 9 mesecev še ne bom mogla znebiti).

Moja usmeritev bo v kontrolo dneva oz. dejavnosti, ki so na sporedu v določenem dnevu. Iskala bom načine, da bi enostavnejše opravke naredila v najkrajšem možnem času.

  1. Ko nekaj končam, pospravim za seboj

Opažam, kako je pomembno sprotno pospravljanje za seboj. Kako težko je to doseči pri sebi, kaj šele pri ostalih družinskih članih. Dobro je, da vsak večer pogledamo nazaj, kaj smo naredile v dnevu, kaj se je obneslo, kaj nam je vzelo več časa, kot smo načrtovale, kaj nam krade čas (ta FB smotani…), kaj nas zmoti pri opravkih, zakaj se ne držimo ene naloge ipd.

Razmišljanja za cel mesec…

  1. Naučim se reči NE

Zakaj ne znam reči ne? Ob tem se slabo počutim, imam slabo vest, ker ne pomagam sočloveku, ne želim drugih razočarati, ko me prosijo…

Dejstvo je, da če ustrežemo vsem, zmanjka časa za naše obveznosti, naše opravke, ni dovolj časa za otroke in moža, časa za počitek, delo, zabavo (kaj je že to?). Te frustracije potem lepo »zakrivamo« s prenajedanjem, s kramo, z izgovori, s strahovi in malodušjem…pa še kaj bi se našlo.

  1. Vsak dan si vzamemo čas za pospravljanje in delimo delo med vse člane

Bo pospravljanje trajalo 10, 20 minut? Kako si bomo razdelili naloge? Kdo bo za kaj zadolžen, kako bi družina bolj sodelovala, kdo je največkrat krivec za nered? Mi imamo napisane naloge, ki jih ima vsak od otrok, preden sledijo ugodnosti. To so največkrat računalniške igrice. 😱 Svetujem le vztrajnost in doslednost, ker se ne obnese vedno!

  1. V čas umestim svoje prioritete

Dokler ne vem, kaj me izpolnjuje in veseli, ne morem napolniti urnika tako, da bom zadovoljna. Vsak dan si lahko izberem dejavnosti, ki me motivirajo, mi dajo občutek vrednosti, me pomirjajo in izpolnjujejo. Sama moraš ugotoviti, kaj je to zate. Ko se veseliš nečesa v dnevu, tudi druge stvari lažje opravljaš.

  1. Roki

Če imamo rok za določen cilj, opravek ali dejavnost, smo bolj učinkoviti. Hitreje bo opravljeno in pridobila boš na času za pomembnejše stvari. Včasih pogledam na uro, koliko časa delam gospodinjska opravila in rezultati so presenetljivo “kratki”. K delu se spravljam dlje časa kot pa je traja samo opravilo🤣…Ugasnemo mobilc in akcija.

  1. Umirim glavo

Kolikokrat sem neproduktivna, ker mi glavo polnijo misli, ki niso spodbudne in polno nepotrebnih skrbi, ki niso sploh povezane z menoj ali mojimi zmožnostmi. Te misli si moramo čimprej izbiti iz glave, ponovno ovrednotiti delo in postaviti načrt za preostanek dneva.

10. Nagrada

Dvomim, da se redno pohvališ za svoje opravljeno delo ali si privoščiš kaj lepega. Vse se ti zdi samoumevno in ko pride kriza, se nimaš kam opreti. Premalo priznanja si damo, ne ovrednotimo svojega dela, zato tudi nismo zadovoljne v sebi. Lahko se nam vsi zahvaljujejo in nas hvalijo, a dokler se ne bomo same zavedale, da smo vredne in pomembne, ne bomo nikomur verjele. Ko boš zadovoljna s seboj, ne boš več potrebovala zunanje potrditve. Ko to dosežeš, je življenje prekrasno.

Za konec:

Ne moreš dobiti več časa, lahko pa dobiš več od časa, ki ti je na voljo!

Hvala za branje!

Lep pozdrav do naslednjič,

Minka

P.S. 1 Zbiram ideje za pisanje…jaz jih imam preveč, želim se pa približati tudi tvoji problematiki. Javi mi!

P.S. 2 Ta teden sem imela obisk na domu. Imela sem intervju in snemanje😬…Nekatere veste, da sem bila operirana, večina pa ne ve, da sem bila s strani zavarovalnice Vzajemna izbrana za preskočitev čakalne vrste. Vse o dogajanju v zvezi s tem si boste lahko prebrale v reviji Liza. Jaz pa v reviji, a se hecajo?😆😂🤫

P.S. 3 Dobili bomo mucka…čakamo…

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja